Eiger – greben Mittellegi

Kot običajno smo se tudi letošnje poletje preselili v Chamonix. S trebuhom za kruhom rečeva temu midva in počitnice imenujeta to hčerki Mija in Ula. Kot vedno gre z nami tudi Anka, babica. Ta pomaga, da ima bivanje v Chamonixu za mali res okus po počitnicah, ko sva midva gori, in da najin trebuh res »najde kruh«. Vse skupaj je že zelo dobro utečena procedura, ob kateri se imamo fino.

 

Ob lepem poletnem vremenu z le kratkimi motnjami je poletje teklo hitro in zelo predvidljivo. Nadomestnih ciljev praktično ni bilo potrebno iskati, saj je vreme vedno dovolilo obisk predvidenih, glavnih ciljev. Veliko poznanih smeri in gora, a sam poizkušam dodati kar se da veliko smeri, ki jih plezam prvič ali pa jih že dolgo nisem obiskal.

 

Ena prvih večjih vodniških tur v minulem poletju je bil vzpon po grebenu Mittellegi na Eiger. Goro, ki jo poznajo vsi, ki hodijo v gore in tudi mnogo tistih, ki tja ne zahajajo. Visoka je 3967 metrov, kar v Alpah ni kaj posebnega. Ima pa zelo visoko severno steno, morda najvišjo severno steno v Alpah, ki se sklanja nad dolini Lauterbrunen in Grindelwald. Tudi to ne bi bilo nič takega, če se ne bi alpinisti začeli že med obema svetovnima vojnama zanimati zanjo. Prvi omembe vreden poizkus plezanja v njej se beleži leta 1934. Od takrat dalje so se poizkusi kar vrstili vse do poletja 1938, ko je steno preplezala avstrijsko - nemška naveza. Vmes je pred očmi turistov, ki so z daljnogledi opazovali steno izpred hotelov nasproti stene, umrlo na desetine alpinistov. O uspešnem vzponu se da veliko prebrati. Najbolj znana je knjiga Beli pajek avtorja Heinricha Harrerja, ki podrobneje opiše večino t.i. žaloiger, ki so se dogajale v tej veliki steni. Danes morda najbolj plezana smer na goro je greben Mittellegi, ki se kot rezilo pne nad severozahodno steno. Tudi vzpon po tem grebenu ima zanimivo, dasi manj poznano zgodbo.

 

Nenavadno je, da je bilo že pred prvim uspešnim vzponom opravljenih nekaj sestopov po grebenu. Od kod sploh ideja in pogum sestopiti v neznano po tako izpostavljenem in ostrem grebenu mi ni jasno. Tudi danes, ko ima smer veliko obiska in je solidno opremljena, se praktično nihče ne spusti nazaj po njej. Prvi, ki so uspeli preplezati greben navzgor, so bili Japonec Yuko Maki in trije švicarski vodniki; Amatter, Brawand in Steuri, septembra 1921. Pred njimi se je zvrstilo že veliko neuspešnih poizkusov, ki jih je zavrnil strmi Veliki stolp v zgornji polovici smeri. Da bi tega uspešno preplezali, so se štirje poslužili dokaj unikatnega (in, z današnjimi očmi gledano, spornega) pomagala. S seboj so imeli šest metrov dolg lesen kol s kovinskim krempljem na vrhu. Kol so nato nekajkrat prislonili ob steno in se po njem povzpeli više. Kljub izdelani taktiki so za le 200 višinskih metrov porabili osem ur. Tako so na vrh prispeli šele zvečer in hitro začeli sestopati po zahodnih vesinah.

 

p
Vzpenjanje po ostrem grebenu. Strm stolp na sliki je Veliki stolp, kjer so Maki in njegovi vodniki uporabljali lesen kol.

 

Yuko Maki je greben preplezal še enkrat, z Amatterjem, leta 1926 in nadaljeval alpinistično kariero tudi drugje po svetu. Med drugim je vodil japonsko odpravo, ki je prva priplezala na vrh Manasluja (8156 m) v nepalski Himalaji. Navdušen nad preplezanim grebenom je Maki daroval 10 000 švicarskih frankov vodnikom iz Grindelwalda. S tem denarjem so ti postavili majhno kočo na rami pred začetkom vršnega grebena. Ta še danes služi kot izhodišče za vzpon.

 

Vzpon

 

Mora biti že več kot deset let, kar sem bil sam tam zadnjič, in zato sem se ga veselil. Spomnil sem se, da je greben lep, oster in izpostavljen. A tokrat je presegel vse spomine. Prekrasen dan se je začel ob 4.uri zjutraj. Še v polmraku smo preplezali prve strme odstavke in kmalu zatem so se nas dotaknili prvi sončni žarki. Plezanje po čvrsti, oprimkov bogati skali na ostrem grebenu, tik nad meglenim morjem, v vzhajajočem soncu, je dalo sigurno najmočnejše gorniške občutke letošnjega poletja. Ni šlo za najnapornejši ali najtežji vzpon to poletje, bilo je le popolnoma lepo! Tistim nekaj trenutkom tam gori ni bilo mogoče popraviti prav ničesar. Ker sem imel dva gosta, Franca in Nicka, s katerima že nekaj let vsako leto plezam po Alpah, sem zaradi težavnosti smeri na končni vzpon povabil še prijatelja in kolega Marka Prezlja. Marko je izjemen fotograf in njegova (spodnja) fotografija kaže popolnost trenutka. Izraz na Nickovem in mojem obrazu to potrjuje.

 

p
Jutro na grebenu Mittellegi. Foto: Marko Prezelj.

 

Tudi nadaljevanje vzpona je ob takem čustvenem naboju minilo skoraj v ekstazi in na vrhu smo bili v manj kot štirih urah. Sestop z vrha vodi preko dveh visokih sedel ter ostrega grebena med njima., vse do koče, ki se nahaja nad znamenitim Jungfraujochom z najvišjo želežnico v Evropi. Cel sestop zahteva več časa kakor sam vzpon na vrh Eigerja. Po navadi na sestopih hitim, poizkušam vse vrvne manevre izvesti čim hitreje in s tem kompenzirati gostovo utrujenost. Tudi Franco in Nick sta bila na sestopu že utrujena in večina navez nas je prehitela, a z Markom nisva hitela. Nenadoma nas ni nihče več »preganjal«. Vreme je bilo še vedno lepo, in ko sva se obe navezi sredi popoldneva ustavili na severnem Eigerjevem sedlu, tik pred zadnjim prečenjem ledenika do koče, in si privoščili prigrizek, mi je bilo hudo, da se tako popoln dan izteka. Kljub temu, da smo plezali že 10 ur. Na dolgih vodniških turah sem vedno vesel konca, vesel varnosti in udobja koče, gostovega veselja. Tu je bilo drugače, ne vem zakaj. Le mirno sem občudoval mogočno okolico, užival toplo popoldansko sonce in si želel, da bi lepo plezanje trajalo in trajalo.

 

p
Dolg sestop, ki vodi preko dveh sedel in ostrega grebena vmes. Pred nami je tu le še sestop do severnega sedla, tik pred Mönchom (gora na sliki) in prečenje ledenika proti levi.

 

p
Izjemna pozicija koče Mittellegi.

 

Tomaž Jakofčič
Tomaž Jakofčič

Rodil sem se leta 1970 v Nemčiji staršem gasterbajterjem. Tam sem preživel tudi prvih pet let, potem smo se vrnili v Ljubljano, kjer z družino živim še danes. Starši niso bili hribolazci, zato mi ni jasno od kod se je našla tako močna želja po »osvajanju nekoristnega sveta«. Do konca srednje šole še ni bilo zelo hudo, ker svoje obsesije nisem mogel udejanjati. Stalna zasanjanost je nekoliko kratila šolski uspeh, a je vseeno šlo. Spacal sem tudi faks, če izvzamem, da sem diplomiral že skoraj sivolas. Po nekaj letih poučevanja na osnovni šoli sem le zbral pogum in pregriznil popkovino redne službe in postal »full time« alpinist in gorski vodnik.

Zadnje v Čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: