Brez modrih žabic prave pomladi zame ni

Že res, da morda kurenti preženejo zimo, a zame pravega začetka pomladi brez modrih žab ni. Naravoslovci res morda malo drugače gledamo na čas, a ko sem komu omenila, da sem kdaj fotografirala »plave« žabe, so tudi mene malo čudno gledali. Fotografijo so sicer z zanimanjem pogledali, a kanček dvoma je ostal prisoten.

 

 

Še danes se spomnim tistega 14. marca, ko sem se z njimi prvič srečala. Govorim seveda o plavčkih, močvirski žabi ali znanstveno Rana arvalis. Še pred svitom sem bila ob robu mlakuže, čeprav je bilo za aktivnost žabic še veliko prezgodaj, a upala sem, da bo kakšna čaplja prišla v bližino in si skušala pred mojimi očmi najti zajtrk. Nepremično sem sedela sredi mlakuže, le z očmi sem oprezala sem ter tja. A dogajati se je začelo šele po nekaj urah, ko je posijalo sonce in postalo prijetno toplo. Prva učka je pogledala nad vodno gladino, spremljal pa jo je značilni “blub”. Seveda, te zamika, da bi jo kar takoj ovekovečil. A te žabice so izjemno plašne, vsak prehiter gib, vsaka prehitra kretnja – in že potonejo pod gladino. A potrpežljivost in vztrajnost se tudi tukaj izplačata. Po dobri pol uri mojega nepremičnega čakanja so se že povsem udomačile in me sprejela za svojo. Tedaj jih je bilo fotografirati bistveno lažje. Doživetja pa so ostala nepozabna.

 

 

Plavčki sicer sodijo v rod rjavih žab, a zgodaj spomladi v času parjenja se samec obarva modro, po čemer so žabice tudi dobile ime. Ta paritvena preobleka seveda ni trajna, traja kvečjemu nekaj dni, kar naredi »fotografiranje« še toliko bolj zanimivo. Mnogi začetni poskusi so se končali z večurnimi meditacijami v mlakah brez enega samega posnetka modre žabe. Popravni izpit je bil šele naslednje leto. Če sem tedaj zamudila ključne dni, pa šele naslednje leto.
Tudi njihova razširjenost oziroma življenjski prostor je omejen; najdemo jih namreč le na nižinskih močvirnih travnikih ali v poplavnih gozdovih, mrtvicah, močvirjih in mlakah, kjer se razmnožujejo in odlagajo mreste. V Sloveniji so to Krakovski gozd, mrtvice ob Muri, Podravje in Ljubljansko barje. Zaradi svoje intenzivne svatovske barve so seveda zelo privlačne, a pri fotografiranju je potrebno biti previden in tudi spoštljiv, da lahko nemoteno opravijo svoje poslanstvo.

 

 

No, za konec pa še zanimivost. Plavčki (žabice) sicer niso edina vrsta, ki nosi to ime. Poleg omenjenih dvoživk, si to ime delita še ptica, modra sinica (Parus caeruleus) in plavajoča praprot (Salvinia natans). Zanimivo, ob mrtvicah Mure lahko najdemo tudi vse tri vrste hkrati.
Pa veselo pomlad!

 

 

 

Petra Draškovič Pelc
Petra Draškovič Pelc

Štajerka, ki si je za svoj brlog izbrala Kočevsko in ki ji ob misli na doživetja prostrane divjine Aljaske srce še vedno zaigra. Obožuje tišino, mir in svetlobo divjih, nedotaknjenih krajev, kot tudi neokrnjene predele domačega kočevskega prostora in Slovenije. Navdušena popotnica, radovedna občudovalka narave, turistična vodnica, avtorica številnih prispevkov doma in v tujini ter doktorica biomedicinskih znanosti, ki je svoje poslanstvo našla v (naravoslovni) fotografiji. Skozi svoje delo v okviru ARS NATURAE skuša izraziti ljubezen do narave in njenega ohranjanja.

Zadnje v Čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: