Brez modrih žabic prave pomladi zame ni

Že res, da morda kurenti preženejo zimo, a zame pravega začetka pomladi brez modrih žab ni. Naravoslovci res morda malo drugače gledamo na čas, a ko sem komu omenila, da sem kdaj fotografirala »plave« žabe, so tudi mene malo čudno gledali. Fotografijo so sicer z zanimanjem pogledali, a kanček dvoma je ostal prisoten.

 

 

Še danes se spomnim tistega 14. marca, ko sem se z njimi prvič srečala. Govorim seveda o plavčkih, močvirski žabi ali znanstveno Rana arvalis. Še pred svitom sem bila ob robu mlakuže, čeprav je bilo za aktivnost žabic še veliko prezgodaj, a upala sem, da bo kakšna čaplja prišla v bližino in si skušala pred mojimi očmi najti zajtrk. Nepremično sem sedela sredi mlakuže, le z očmi sem oprezala sem ter tja. A dogajati se je začelo šele po nekaj urah, ko je posijalo sonce in postalo prijetno toplo. Prva učka je pogledala nad vodno gladino, spremljal pa jo je značilni “blub”. Seveda, te zamika, da bi jo kar takoj ovekovečil. A te žabice so izjemno plašne, vsak prehiter gib, vsaka prehitra kretnja – in že potonejo pod gladino. A potrpežljivost in vztrajnost se tudi tukaj izplačata. Po dobri pol uri mojega nepremičnega čakanja so se že povsem udomačile in me sprejela za svojo. Tedaj jih je bilo fotografirati bistveno lažje. Doživetja pa so ostala nepozabna.

 

 

Plavčki sicer sodijo v rod rjavih žab, a zgodaj spomladi v času parjenja se samec obarva modro, po čemer so žabice tudi dobile ime. Ta paritvena preobleka seveda ni trajna, traja kvečjemu nekaj dni, kar naredi »fotografiranje« še toliko bolj zanimivo. Mnogi začetni poskusi so se končali z večurnimi meditacijami v mlakah brez enega samega posnetka modre žabe. Popravni izpit je bil šele naslednje leto. Če sem tedaj zamudila ključne dni, pa šele naslednje leto.
Tudi njihova razširjenost oziroma življenjski prostor je omejen; najdemo jih namreč le na nižinskih močvirnih travnikih ali v poplavnih gozdovih, mrtvicah, močvirjih in mlakah, kjer se razmnožujejo in odlagajo mreste. V Sloveniji so to Krakovski gozd, mrtvice ob Muri, Podravje in Ljubljansko barje. Zaradi svoje intenzivne svatovske barve so seveda zelo privlačne, a pri fotografiranju je potrebno biti previden in tudi spoštljiv, da lahko nemoteno opravijo svoje poslanstvo.

 

 

No, za konec pa še zanimivost. Plavčki (žabice) sicer niso edina vrsta, ki nosi to ime. Poleg omenjenih dvoživk, si to ime delita še ptica, modra sinica (Parus caeruleus) in plavajoča praprot (Salvinia natans). Zanimivo, ob mrtvicah Mure lahko najdemo tudi vse tri vrste hkrati.
Pa veselo pomlad!

 

 

 

Petra Draškovič Pelc
Petra Draškovič Pelc

Born in the Slovene Štajerska, she chose to live in Kočevje and the mere thought of adventures in the wild nature of Alaska gets her heart racing like a wild animal. She enjoys silence, peace and the beauty of the light-flooded wilds of all the untouched corners of the world, as well as the beauty of her local Kočevje-area and Slovenia. She is an enthusiastic traveler, a curious admirer of nature, a tourist guide, author of countless articles in Slovenia as well as abroad and a doctor in biomedical science, who found her calling in (natural scientific) photography. Throughout her work with ARS NATURAE she tries to express love towards nature and its preservation.

Zadnje v Čebelnjaku:
You may also be interested in: