Delaj kar te veseli in nikoli več ti ne bo treba delati …

je bil citat, ki ga je velikokrat izrekel moj oče. Ker je bil zdravnik in se o svojem slabem bolezenskem stanju ni slepil, mi je nekoč pred odhodom na številna obsevanja in ko so bile stvari že zelo jasne, kaj ga čaka v precej bližnji prihodnosti rekel: »Najbolj me žalosti dejstvo, da nikoli več ne bom šel v službo in nikoli več ne bom šel na morje!« Tako se je potem tudi zgodilo, a v tej žalostni izjavi je zanimivo to, da je na prvo mesto postavil delo, na drugo pa morje, ki ga je oboževal že od mladih let. Priznam, da se mi je to takrat zdelo malo čudno, a danes ga v tem časovnem razmiku razumem precej bolj, saj tudi sam mislim popolnoma isto.  Če namreč pogledam na svoje življenje iz povsem drugačne perspektive, kot sem ga gledal v mladosti je kar nekaj zadev precej bolj razčiščenih. Ko mlad zreš v prihodnost si prepričan, da te vse tisto najlepše še čaka in da bo največji uspeh, če boš  življenje lahko živel kot ene velike in neskončno zanimive počitnice. V tistih letih živiš za veličastno prihodnost, ki bo zagotovo prišla in to ob tem, da pravzaprav niti ne znaš definirati, kakšna naj bi ta prihodnost sploh bila. Ponavadi je takrat prisotno tudi upanje, da ti bo v življenju treba čim manj delati … Kakšna zmota! Ko pa se enkrat zaveš, da je hipotetično prihodnost že kar nekaj časa nazaj zamenjala realna preteklost, (in še ta se vedno bolj oddaljuje …) pa lahko v miru pogledaš čez ramo in oceniš lastno življenjsko pot skozi svoje, pa tudi skozi tuje izkušnje.

 

Kljub temu, da delam praktično cele dneve (vključno z vikendi!) imam občutek, da se samo zabavam in da bi bil končno že čas, da se zresnim in začnem delati. Velikokrat, ko se zjutraj zbudim me kar izstreli iz postelje (in to ponavadi že okrog četrte ure zjutraj) v žarečem pričakovanju pisanja kakšnega teksta, obdelave zadnjih fotk, ki sem jih posnel kakšen dan prej, ali pa v pripravi zanimivega predavanja z mojih številnih potovanj. Tudi, če moram tisti dan fotografirati nekaj povsem običajnega in nezanimivega se tega veselim kot otrok in z užitkom pripravljam opremo in seveda tudi glavo na taka fotografiranja. Da o zadovoljstvu in občutku sreče kje na kakšni delovni poti na najbolj oddaljenih koncih sveta in to v čim težjih razmerah sploh ne govorim. In če bi danes lahko svoje življenje zavrtel nazaj bi se zagotovo odločil za identično pot – torej natančno tako, kot sem si jo izbral v tistih, že davno pozabljenih časih moje mladosti. Zato bi rekel vsem mladim (pa tudi staršem, ki se trudijo usmerjati svoje odraščajoče otroke!), da mora vsak človek trmasto slediti le svojim sanjam, ne glede na mnenja drugih ali, bog ne daj, celo oziraje se na neke trenutne, tržno-kadrovske razmere. Če boš nekaj delal z veseljem in žarom, neodvisno od tega kaj delaš, boš v tem delu zagotovo dober in uspeh bo prišel sam po sebi. Tudi, če je to izdelava umetnih mušic za ribolov ali pa nekaj tako banalnega kot je zbiranje pokrovčkov rabljenih steklenic.  In kakor sem povedal že v naslovu - če te tvoje delo v življenju zares veseli, ti nikoli več ni treba delati …