Ovce, golf in ledno plezanje

Zaradi aktualnih razmer, svetovne pandemije smo gorski vodniki, alpinisti in športni plezalci prizemljeni. Razmišljanje o izpadu dohodka, predvsem pa na to kako prijetno bi bilo vodniško delo v visokih Alpah, ob čudovitem pomladnem vremenu,  je moreče. Zato je potrebno misli preusmeriti. Ena najboljših terapij je obujanje spominov, razmišljanje o lepih stvareh iz preteklosti.

 

Do začetka bolezni nisem uspel veliko smučati temveč sem se popolnoma predal lednemu plezanju oziroma plezanju zaledenelih slapov. Slovenija je bogata s količino lepih zaledenelih slapov. Tudi vse ostale države alpskega loka premorejo neskončno število mrzlih dolin, ki so ob dobrih zimah polne ledenih »smrkljev«. Kdo bi si ob tem mislil, da se ta »nora« dejavnost ni rodila v Alpah temveč precej daleč stran od visokih gora, na Škotskem.

 

Škotska je dežela ovac in angleško govorečih gorenjcev v karirastih kiklah, ki godejo na dude. Tako bi lahko na splošno in precej primitivno okarakteriziral Škotsko.  Če gledamo s športnega vidika je na prvem mestu seveda žogobrc oz. soccer in rugby.  Zelo popularen je tudi golf, katerega domovina je prav tako Škotska. Igra ga staro in mlado in je daleč od prestižnega statusa, ki ga ima drugod po svetu. Škotska je tudi precej hribovita dežela in kultura gorništva je zato tam na precej visokem nivoju. Še več, škotske gore kljub temu, da ne segajo v višave, najvišji Ben Nevis meri le dobrih 1300 metrov, predstavljajo zibelko modernega lednega oz. zimskega plezanja. Prvi zimski vzponi do 600 metrov visoki severni steni Ben Nevisa so bili opravljeni že konec devetnajstega stoletja. Kasneje po letu 1950 so najboljši škotski plezalci začeli plezati nove smeri, ki so še danes ocenjene s škotsko šesto stopnjo in so takrat predstavljale najtežje ledne in kombinirane vzpone v Evropi ali celo na svetu.  Že leta 1957 so Patey, McInees in Nicol preplezali sloviti Zero Gully, ki je postregel s skoraj navpičnim lednim plezanje. Za ilustracijo naj povem, da so v Sloveniji bili prvi podobni ledni odstavki preplezani šele konca sedemdesetih let.

 

Ostra klima in stene izpostavljene vremenskim vplivom bližnjega Atlantskega oceana in škotska oz. angleška želja po raziskovanju so dali odlične pogoje za hiter razvoj lednega plezanja. Plezalci so si po zasneženih stenah in zmrznjenih travnih rušah pomagali kar z lednim orodjem (derezami in cepini) in s tem »izumili« kombinirano plezanje.

 

Močna etika

 

Kljub nizkim škotskim goram, ali pa prav zaradi tega, so tamkajšnji plezalci vseskozi ohranili izredno močna etična načela plezanja. V stenah nikjer ne boste našli na stari celini tako popularnih svedrovcev, celo klini niso pretirano zaželeni. Vse varovanje si tamkajšnji plezalci uredijo z naravnimi varovali kot so zatiči in t.i. metulji, ki jih tlačijo ali včasih celo zabijejo v sklane razpoke. Prav tako vse smeri plezajo brez predhodnih ogledov ob spustih po vrvi, vse smeri se plezajo s sprotnim nameščanjem varovanja. Močan veter ob sneženju stene na debelo obleče s snegom ali srežem in prav to so »prave« škotske razmere za plezanje in največ veljajo prav vzponi opravljeni v takšnih razmerah. Plezanje je zamudno in vzpon v samo 100 metrov visoki smeri lahko traja cel dan in je resno alpinistično dejanje. Vsak nadaljni vzpon v »očiščeni« smeri ima med lokalnimi plezalci precej manjšo vrednost.

 

Ob spoštovanju etičnih načel in težkem plezanju v vseh vremenskih pogojih so se angleški plezalci dodobra izurili, da so lahko segali zelo visoko tudi v drugih svetovnih gorstvih. Veliko evropskih plezalcev, npr. znani francoski oz. italijanski alpinisti Jean Marc Boivin, GianCarlo Grassi in Patrick Gabarrou, so navdahnjeni s škotskim načinom plezanja in etiko, tamkajšnja spoznanja prenesli v Alpe in s tem odprli novo ero lednega plezanja tudi v najvišjem evropskem gorstvu.

 

Srečanja

 

Gore na škotskem so zaradi majhnosti v primerjavi z Alpami, manj zanimive za ne-angleže. Razloge za majhen obisk tamkajšnjih gora plezalcev iz celine pa lahko iščemo še drugje.  Človek porabi za pot na Škotsko skoraj več časa kot za pot v Patagonijo ali Himalajo. Prometne povezave javnega transporta z izhodišči za plezanje so slabe ali jih sploh ni, poleg tega pa Angleži vozijo po napačni strani ceste in je zato najem avtomobila za večino »normalnih« evropejcev nevarna reč.

 

Tudi zaradi zgoraj naštetih dejstev in s tem povezanim manjšim številom tujcev v njihovih gorah ter željo po prezentaciji škotskega načina plezanja so bili tamkajšnji plezalci vedno pripravljeni pomagati vsakomur, ki se je želel spoznati s plezanjem na Škotskem. Pred dobrim desetletjem je tako britanska gorniška organizacija – Britsh Mountaineerin Council začela organizirati zimska srečanja plezalcev iz celega sveta. Daljnega leta 2007 sem se takšnega srečanja udeležil skupaj s prijateljem Rokom.

Žal je bila tista zima slaba. Visoke temperature so nam onemogočile plezanje v nekoliko nižje ležečih stenah zato smo vse plezalne dni preživeli v višje ležečih stenah Cairgorma in Ben Nevisa. Prve dni smo še nekoliko tipali in spoznavali način plezanja v nekoliko lažjih smereh. V zadnjih dneh, ko se je tudi vreme izboljšalo in ohladilo pa smo posegli po najzahtevnejših ciljih. Z Rokom sva se kar dobro vživela v njihov način plezanja in na koncu preplezala smeri, ki so predstavljale najtežje slovenske vzpone v škotskih gorah. Dan je bil tak »kot je treba«, sneg, megla, veter ter posnežene in ledene stene. Slovenski alpinisti so tam znani kot »hardcore lads« zato tudi midva nisva smela razočarati in zdi se mi, da sva oba prav zaradi tega iztisnila še kak atom moči več in prezeblih mišic. Kakorkoli že, lep dan se je končal ob prijetnem zaključnem večeru.  "Normally we get drunk..." je že prvi dan napovedal vice predsednik BMCja (British Mountaineering council), legendarni Nick Colton. Tudi tam sva poizkušala častno zastopati naše barve. Rok je bil največja zvezda. S seboj je namreč prinesel liter babičinega domačega žganja, ki je prijaznim domačinom, navajenim »mehkejšega« viskija mehčal noge. Dogajanje tistega večera je dalo zimzeleno zgodbo, ki še danes poskrbi za salve smeha kadarkoli se z udeleženci srečamo kje v Alpah.