Spomini …

Čez dva dni, desetega novembra namreč, bo minilo natančno deset let, odkar se je v Himalaji ponesrečil Tomaž Humar, in kakor po naključju, bi letos praznoval tudi Abrahama. Lahko rečem, da mi je bilo intenzivno druženje z njim v veliko čast, predvsem pa sem se od njega ogromno naučil. Pa ne strpnosti ali umirjenosti (saj se je tak vedno pokazal v javnosti!), pač pa ravno obratno. Kljub temu, da sem o tem že veliko vedel, mi je Tomaž dal še dodatno lekcijo o zagnanosti, samosvoji utrganosti in neizmernosti volje za dosego ciljev, ne glede na to, kako daleč in nedosegljivi so … Pred kratkim sem spet naletel na tale zapis, ki je nastal prav na moj rojstni dan, pod mogočno steno Nanga Parbata, kjer sem imel čast biti del Tomaževe odprave. Tomaž, še enkrat ti hvala za to!

 

***********************************

Ko smo bili še otroci, so bile v modi spominske knjige. Pravzaprav na vem, kako je zdaj, a takrat so bili to lepo okrašeni zvezki, ki smo jih dajali samo najboljšim prijateljem in prijateljicam, da so vanje narisali kakšne rožice, ptičke, malo po svoje pobarvali kakšno stran in napisali nekaj iz srca. Pesmice, dobre želje in upanje, da se nikoli ne bomo pozabili. S pridihom neke tajnosti in dražljive skrivnostnosti. In v svoji otroški naivnosti smo bili prepričani, da bo tako ostalo za vedno. Otroške želje za majhne otroke …

 

Nedolgo tega sem med pospravljanjem zaprašenih škatel v kleti, takih, ki se jih človek loti le takrat, ko je najbolj slabe volje, naletel na obrabljen zvezek, zavit v nekakšen zbledel božični papir. Ni mi bilo treba dvakrat pogledati, da bi se spomnil, kaj je to. Moja spominska knjiga! Koliko let je že nisem držal v rokah? Dvajset? Trideset? Niti tega se nisem spomnil več. Odprl sem jo in jo prelistal. Na nekem posebnem mestu so se strani razgrnile kar same, to pa zato, ker so bile v njih nalepljene orumenele fotografije, okoli njih pa z lepopisno pisavo in s staromodnim črnilom izpisano besedilo.

 

Spomin na zgodnje otroštvo je dosti bolj jasen kot spomin na vse tisto, kar se nam zgodi potem, in sploh mi ni bilo treba brati, saj sem se vsake napisane besede spomnil natančneje, kot bi si lahko mislil. Samo ena bistvena stvar se je zgodila v vsem tem času, ko je moja spominska knjiga neodprta samevala v kleti. Zapisane besede so imele popolnoma drugačen pomen kot takrat, ko smo si otroci med seboj izmenjevali svoje napol skrivne spominske knjige.

 

Pravzaprav ne vem, zakaj sem ta svoj zvezek, ki je bil v tistih davnih letih še na pol prazen, dal v popis ne samo svojim prijateljčkom, pač pa tudi alpinistu, dobremu prijatelju in soplezalcu mojega očeta, Marjanu Keršiču-Belaču. Ravno takrat se je vrnil iz prve himalajske odprave na Trisul, ki so jo organizirali slovenski alpinisti leta 1963. Ko sem knjigo dobil spet nazaj v roke, sem bil kar malo presenečen, saj mi je vanjo nalepil nekaj fotografij s te odprave in mi napisal tole:

 

Dragi Arne!

 

Ne zameri mi, da ti v to spominsko knjigo ne bom narisal niti rožic - niti palčkov z mušnicami in zajčki. Če se me boš v resnejših letih kdaj spomnil, potem me imej v spominu kot nekdanjega soplezalca in dobrega prijatelja tvojega očeta, s katerim sva v fantovskih letih prehodila dosti vrhov po naših planinah - in sem žal samo jaz iz tiste generacije alpinistov doživel našo največjo željo tistih brezskrbnih dni: bil sem član prve jugoslovanske himalajske odprave na neosvojene vrhove Trisulov. S te poti nekaj dragocenih in izvirnih slik v spomin na »strica« Marjana. Takih stvari človek ne doživi brez velikega premagovanja naporov, samoodpovedovanja, velike mere zdravja in "zvrhanega koša" sreče ...

 

Naj ti bodo moja doživetja v pouk, kaj vse lahko doseže človek, če je vztrajen, včasih tudi trmast in predvsem, če ve kaj v življenju hoče ... Fotografije iz teh mojih najbolj plodnih dni naj ti bodo v trajno bodrilo za življenje, ki je še pred teboj. Slovenci smo majhen narod, pa se moramo zato zmeraj truditi, da ne bomo majhni in zmerom zapostavljeni. Skušaj tudi ti kdaj v življenju storiti kaj za to, da bodo v svetu vedeli kdo in kaj smo! Marjan Keršič - Belač

 

Usoda je hotela, da je »stric« Marjan, kakor sva ga klicala z bratom, umrl le nekaj dni pred tem, ko sem tudi jaz odšel na svojo prvo himalajsko odpravo. Kot bistveno manj pomemben član, kot je bil takrat on, tudi nekaj starejši, odšel sem pa le. Mogoče so se časi spremenili, a čustva zagotovo ne. Danes, ko stojim pod mogočno steno Nanga Parbata in po svojih močeh pomagam enemu najboljših alpinistov na svetu, Slovencu Tomažu Humarju, se ničkolikokrat spomnim svojega očeta in strica Marjana, na njun idealizem in željo preseči meje nemogočega, pokazati svetu, kakšen narod smo, ter se ob tem še dobro zabavati. In to je to, kar ta trenutek v pakistanskih hribih pod mogočno Rupalsko steno Nanga Parbata počne Tomaž Humar (in jaz z njim) …  

        

Arne Hodalič

10. julij 2003