Ama Dablam

Om- ma- ni- pa- dme- hum. Omma- nipa- dmehum. Omanipadmehum! Skupaj z Matijo in Splitčanom Duškom sedimo v preprosti hiši v himalajski vasici Pangboče, nasproti 82 let starega Lame in kot v šoli ponavljamo za njim. Obred imenovan Puja nas bo obvaroval vseh nevarnosti, na gori Ama Dablam, kamor se odpravljamo. Medtem njegova asistentka, hčerka zraven je mlečni riž. Vmes, ravno, ko se Lama ukvarja z njim, našemu šerpi Mingmi zazvoni telefon. Oglasi se in se na hitro pomeni. Budistični obredi so bolj sproščeni kot krščanske maše. Tale, že moj tretji obred v zadnjih desetih letih pri isti Lami, je najbolj smešen do sedaj. Stari Lama se smeji in vsake toliko prekine enakomerno brundanje in spusti kako navihano! Tudi sam se razvedrim in ga ob njegovi razlagi o večnosti varovalnega učinka prejetih amuletov zbodem, da potemtakem sam ne bi rabil priti že tretjič k njemu. A stari se samo smeji in mirno vzame plačilo za obred …

 

Nepalski Matterhorn

 

Matterhorn je po mnenju mnogih najlepša gora na svetu, zato ima nič koliko dvojnikov širom sveta. Ama Dablam (6822 m) je morda najvišja »dvojnica« švicarske gore. Se mi zdi, da je tako lepi in mogočni gori kot je Ama Dablam, skorajda žaljivo dodajati tak nadimek, sploh ker je Matterhorn po višini v primerjavi pravi pritlikavec.

 

 

Tako lepa gora je dolgo privabljala najboljše alpiniste k poizkusom prvega vzpona na vrh. Uspelo je šele leta 1961 mešani ameriško – angleško – novozelandski odpravi pod vodstvom Edmunda Hillarya.

 

 

Slovenci imamo pri osvajanju gore pomembno mesto. Ena od najtežjih smeri je delo pokojnih slovenskih alpinistov Vanje Furlana in Tomaža Humarja, leta 1995. Za vzpon sta prejela eno od zgodnjih nagrad na najboljši alpinistični dosežek leta, Zlati cepin.

 

Sam sem se prvič srečal z goro in se povzpel na vrh leta 2005, kot član odprave pod vodstvom Vikija Grošlja. Odprava je bila organizirana ob 30. obletnici prvega slovenskega vzpona na osemtisočak, Makalu. Tokratna odprava je bila v glavnem sestavljena iz članov odprave na Makalu. Viki naju je s Tino povabil zraven kot predstavnika mlajše generacije. Za to neprekosljivo izkušnjo ob srečanju z osivelimi junaki Makaluja mu bom večno hvaležen!

 

Drugi, tokratni obisk pa je bil že del mojega »drugega življenja«, ne več v vlogi vrhunskega alpinista, temveč predvsem gorskega vodnika.

 

Lidija se je leto in pol pred Ama Dablamom prvič srečala s čarom gora. Brez ovohavanja in brez kakršnihkoli gorniških izkušenj se je v prvo povzpela na 6189 m visok Island Peak. Z vrha je zrla v čudoviti Ama Dablam (6822 m) in želja se je zbudila. Eno leto smo se (s Tinco in Klemenom) družili v slovenskih gorah, visokih Turah in gorah nad Chamonixom in v štirih urah potrebnih za Viševnik prišli do spoštljive fizične in plezalne pripravljenosti, ki je obetala vzpon na Ama Dablam brez večjih problemov. V ekipi smo bili trije Slovenci, Hrvat in Srbkinja. Jugoslavija v malem je poskrbela za veliko dobre volje in smeha. Tudi Vojnovičeva knjiga Jugoslavija, moja dežela, ki sem jo imel s seboj, je bila povsem v kontekstu. Mali potovalni in trekingaški zapleti ter gneča na poteh niso kazili vzdušja in lepo smo potovali proti gori. A Mama (kar pomeni Ama) se je letos odločila drugače. Prav v dneh, ko smo imeli Pujo v zadnji vasi, je odpadel del njene ledene ogrlice in ubil enega ter huje poškodoval dva alpinista. Ledeni odlom imenovan serak na višini 6400 m izgleda kot ogrlica, po nepalsko Dablam in daje gori ime.

 

 

Reševanje na veliki nadmorski višini je potekalo s pomočjo helikopterja. Vse se je ustavilo. Nihče več ni hotel nad tabor 2, na višini 6000 m. Večina odprav se je odločila, da zapusti goro. Z Lidijo sva opravila enodnevno aklimatizacijo do višine 5500 metrov, se vrnila v bazo in nato ponovno gor s spanjem na 5500 in 6000 metrih. Od tam sva priplezala do platoja na višini 6250 metrov, od koder je veliki serak kot na dlani. Res je izgledal nemarno.

 

 

 

Vrh Lobuče 

 

Obrnila sva se in odšla v bazni tabor tehtnemu premisleku nasproti. Večina ljudi je odšla domov, v bazi je ostala peščica ljudi in v naslednjih dneh se jih je skoraj vsak dan nekaj povzpelo na vrh, med drugimi tudi Matija. Zamižal je in zdirjal na vrh. Vrvi so ostale nedotaknjene, a smer je dve uri potekala direktno po vpadnici razbitega seraka, ki je nekaj dni nazaj ubil oz. poškodoval ljudi. Vsak pri sebi je moral dati stvari na tehtnico in se odločiti. Midva sva se soglasno. Obrnila sva hrbet in rekla: nasvidenje Ama Dablam! Ko se očistiš, se spet vidimo! Rabila sva obliž! Najbližji je bil na Lobuche East (6119 m), težji treking vrh nad romarsko potjo proti Everestovem baznem taboru. Dan hoje do majhne vasice Thukla, od koder sva se v dveh dneh povzpela po Zahodnem grebenu na vrh, ki je čudovit razglednik na Čo Oju, Gjačung Kang, Evrest, Nuptse, Makalu, Ama Dablam, Čolatse, Tawoche.

 

 

Nepal ostaja ena od mojih najljubših destinacij. Število turistov se sicer še vedno povečuje in v najbolj popularnih delih in terminih postaja za nekoliko bolj samotarsko dušo, predvsem v najbolj obljudenih koncih, praktično nevzdržno. Letno obišče Nepal 800.000 turistov. Ta gruča je v 90 % osredotočena na Khumbu in področje okoli Anapuren, medtem ko cel zahodni in skrajno vzhodni Nepal sameva. Katmandu je še vedno onesnažen do nasičenja. Zrak je katastrofalen in vse več ljudi hodi naokoli z maskami. Vseeno je turistični center mesta Thamel še vedno skorajda enak kot pred petnajstimi leti, torej zelo prijeten. Znamenita knjigarna Pilgrim je pred kratkim pogorela, nova se nahaja le lučaj stran. Še vedno lahko prebijem tam notri cel dan in še vedno ne morem ven praznih rok. V poplavi knjig enodnevnic o vzponih na Everest se da dobiti tudi veliko »poznavalskih« knjig o alpinizmu. Tokrat sem se obogatil s knjigama dveh legendarnih alpinistov, Johna Roskelleya in Kurta Diembergerja. Prvi piše o vzponu v steni, ki sem jo gledal bolj ali manj cel čas tokratnega obiska Nepala, vzhodni steni Tawoche. Tam je Roskelley februarja 1989 opravil legendarni, desetdnevni vzpon skupaj z Jeffom Lowe. Super branje! Druga je omnibus Kurta Diembergerja. Glavni del predstavlja delo The endless knot, ki opisuje tragedijo na K2 leta 1986. Knjigi se bosta lepo podali na moje gorniške knjižne police, ki brez problema skrbijo, da ohranjam Himalajo v šopku želja.