Nepozabno srečanje z Reinholdom Messnerjem

Vikijevo povabilo k Reinholdu Messnerju v njegov grad Juval sem moral nekajkrat prebrati, da sem dojel vsebino. Njegova letna rezidenca v Dolomitih je obenem eden izmed šestih tematskih gorskih muzejev, posvečenih alpinizmu. Pred gradom smo bili nekoliko pred dogovorjeno uro,  zato sva z Žigom izkoristila čas za ogled te veličastne zgradbe še iz drugih zornih kotov. Gorska cesta do muzeja je zaprta, zato sem bil nekoliko presenečen nad avtom, ki se je približeval. Iz prestižnega sivega mercedesa je najprej stopila noga, obuta v nizke planinske čevlje. Srce mi je začelo razbijati : »To je on.«  Pohitela sva proti naši skupini pred vhodom v grad. Dvema fantičema, ki sta grabila iglice stare himalajske cedre,  pa sem uspel prišepniti: »The boss is coming!«. Ob pogledu na približujočega Reinholda Messnerja sta pospešila svoje delo.

 

 

Ob snidenju treh velikanov svetovnega alpinizma: Reinholda  Messnerja, Vikija Grošlja  in Stipeta Božića sem se počutil kot kamenček sredi melišča. Takrat sem si 72 letnega gospoda še pobližje ogledal. Preprosta, lahkotna planinska oblačila so poudarjala veličastnost alpinista, ki je kot prvi na svetu osvojil vseh 14 osemtisočakov brez dodatnega kisika. Kljub napornemu alpinističnemu življenju, v katerem je osvojil več kot 3500 vrhov, je obraz prefinjeno zakrival 7 križev.

 

 

 

Sledil je ogled njegovega največjega bogastva, zbirke predmetov, ki simbolizirajo in se identificirajo z alpinizmom, za katerega sam trdi, da ni samo šport, temveč je filozofija. Predmeti v vsaki sobi so natančno izbrani in nosijo zgodbo kot posameznik ali kot del celote. Ob kramljanju z njim sem se visoko v dvorcu počutil kot v raju.

 

 

 

 

 

Ob slovesu sem mu podaril v zadnjem času zelo odmevno slovensko potico. Ob šali, da mora nanjo paziti, da mu jo Trump ne vzame, jo je še bolj stisni k sebi. Za Reinholdovo bogato knjižno zbirko, kjer je tudi on prispeval več kot 80 knjig, mu je Žiga podaril dedkove V kamen vklesane zgodbe. Metod Humar je bil predstavnik povojne generacije jugoslovanskih alpinistov, ki so v takratnih časih z neprimerno bolj skromno opremo kot danes osvajali vrhove Himalaje. Žal je zaradi nepoznavanja slovenščine verjetno ne bo nikoli prebral, ampak ob pogledu na bogato slikovno gradivo iz tistih časov se je na odsotnemu Reinhodlovemu obrazu videlo, da se je za nekaj trenutkov vrnil v preteklost.

 

 

 

Preostanek vikenda smo tematsko izkoristili kot se za Dolomite spodobi. Ob dobri pijači, dobri hrani, krasni družbi in v objemu gora. Meni ena najlepših, v kamen vklesanih zgodb.