Večerni potep po Ljubljanskemu barju

Sicer sem jutranji tip človeka, ki želi zbistriti glavo kar se da zgodaj, zato svoje aktivnosti navadno začenjam že precej pred sončnim vzhodom. Tokrat pa sem vseeno želel pobliže izkusiti, kako se dan poslavlja na Ljubljanskemu barju. Skozenj sem se že večkrat zapeljal v jutranji rosi, pa tudi s supom sem preplul Ljubljanico, ki se kot kača vije po pokrajini. Vendar nisem pričakoval, da bo pozna avgustovska ura ponudila skoraj neprepoznano okolje.

 

Svoj šoder (gravel kolo) zajaham nekaj po šesti uri. Glede na časovni preračun bi moral ob sedmih že dvigovati prah po izsušenih stezah barjanskega labirinta. Pozno popoldansko sonce poskrbi, da me ogromna lastna senca kolesarja priganja in spodbuja k hitremu tempu. V središče krajinskega parka kolesarska cesta, ki z mešanico grušča in asfalta, nudi varno pot. Povsem ločeno od avtomobilske gneče. Zaradi turistične sezone je bližnja avtocesta ponovno zabasana, jaz pa svoboden pritiskam pedala.

 

Še vedno je čutiti vroč poletni zrak, ki ga mešanica vonja po zemlji in ločju dopolnjuje do sladke omame. Na enemu od kolovoznih odsekov zapustim traso Ljubljana – Vrhnika in se podam v nedrja Barja. Letošnja polenta suša je tudi še tako vlažno mokrišče izropala rastlin. Kljubujejo le še nekatere, ki za zagotavljanje zimske zaloge hrane živinorejcem še niso prišle na vrsto za odvoz. Slikar narave je deželo obarval z odtenki zelene, katerih spekter se preliva do puste rjave barve. Zahajajoče sonce še vedno slepi ob spuščanju po dolgemu dnevu.

 

 

Iščem mesto, kjer si bom lahko v miru ogledal vsakodnevni naravni čudež, ko sonce izgine do zgodnjih jutranjih ur. Sveže pokošen travnik širi vonj po senu, ko se sonce dotakne cerkve sv. Mohorja in Fortunata na Korenu. Cerkev z istim zavetnikom se nahaja tudi na Osolniku in že se mi porodi nova trasa naslednjega kolesarskega izleta. Samo še nekaj minut, pa se začne Barje ovijati v črno tančico večera. Barve zbledijo, oddaljeni detajli postajajo neprepoznani. Narava se prične umirjati. Vsaj na prvi pogled.

 

Ko se mi oči privadijo na mrak začnem opažati, da je ugasnjena sončna svetloba privabila prebivalce k večernemu obroku. Kar naenkrat se na pokošenih travnikih znajdejo črede srnjadi. Dovolijo mi, da se jim približam na varno razdaljo. Ko prečkam limito, se počasi umikajo v koruzo. Ne moti jih družba govedi, ki se celo poletje pasejo na pašnikih. Med drugimi tudi zajci delajo družbo pri kolesarjenju po stezicah. Kot delfini pred barko ti dolgouhci tečejo pred kolesom in nato naglo zavijejo v varno zatočišče grmovja.

 

Eden najlepših delov dneva se naglo izteka. Krim okrona luna, ki se prične dvigovati v vsem svojem sijaju. Za naslednjih nekaj ur bo od sonca prevzela izmeno lučkarja in zagotavljala divjadi nočno rajanje. Tudi sam se se opremil s svetlobnimi telesi za vračanje proti domu. To se začne najprej z iskanjem poti. “Vse ceste vodijo v Ljubljano.”

 

Ko moj šoder spet začuti asfalt pod seboj, se hitrost dvigne. Raziskovanja je konec, edini cilj je še varen povratek. Doma si izperem močvirski prah, ki se ga je kar precej nabralo po nogah in rokah. Ko v postelji zatisnem oči, se mi prikaže pokrajina Ljubljanskega barja in v sanjah se ponovno preselim tja.