Ob novem letu

Leto se bliža koncu. Praznično razpoloženje se vse bolj čuti in po večjih mestih so že prižgali čarobne božične lučke. Razsvetljene zvezde repatice in krilati angelčki letajo po nebesnem svodu, pod njimi pa se vijejo dolge vrste še bolj razsvetljenih hišic novoletnih sejmov. Na ulicah diši po cimetu in kuhanem vinu, na vsakem koraku pa srečuješ Miklavže, Božičke in dedke Mraze. Prihaja ta čudoviti čas daril... Letos sem se v prednovoletnem času klatil po Šrilanki in seveda tudi malo fotografiral. A bolj ko sem gledal okoli sebe, bolj me je začel grabiti strah pred to obdarovalno histerijo, ki kakor zlovešča pandemija okuži vse moje vrle sodržavljane v tej naši pocukrani podalpski deželici. Ob na novo uvoženi spakedranki »črni petek« mi na oči pade zares črn mrak. To je bil menda edini prednovoletni dan, ko se je zvečer v mestu zlahka dalo najti parkirni prostor. Za tiste nepoučene (kot sem jaz) samo razlaga; ta petkov večer so nakupe v mestu prav vsi vrli Slovenci zamenjali za nakupe v velikih centrih, kamor jih je v mogočnih trumah zvlekla magična beseda »popust«. Lepa slovenska prispodoba »kakor muhe na drek«, se mi v tem primeru zdi še kako umestna ... Jaz pa sem na Šrilanki gledal nabiralke čaja, ribiče, pridelovalce kokosovega olja, tekstilne delavke in še marsikoga, ki ga v iskanju vedno cenejše delovne sile zaposluje vsemogočni svetovni kapital, ki si je izmislil tako abotno besedo, kot je »črni petek«. Seveda le z namenom, da še lažje ostriže tiste ovce, ki mu slepo verjamejo. No, mene že nekaj časa ne strižejo več tako pogosto kot ostale in besede novoletno-božično obdarovanje že dolgo ni več v mojem besednjaku. Saj ko ti nekdo, (ve se kdo stoji za tem …) vsiljuje to že skoraj obvezno državljansko dolžnost nakupovanja v stilu »shop untill you drop!«, se uprem z vsemi štirimi. In kaj se nam že zelo kmalu obeta? Dan ekološkega dolga je letos padel že na 8. avgust. Gre za oceno dneva v posameznem letu, ko ekosisteme in vire črpamo bolj, kot je nosilna sposobnost planeta. Vsako leto ga dosežemo prej. Leta 2007 je bil 26. oktobra, leta 2016 pa že 8. avgusta. Letos, od tega dne dalje, torej naš planet živi "na kredit"– sposojamo si od prihodnjih generacij. Za naš trenutni življenjski stil bi potrebovali že skoraj 1,5 planeta... No, pa nazaj k darilom! Seveda je vedno lepo komu kaj podariti, a kaj ima to zveze s tem, da kot preganjana žival tekaš po novoletno okrašenem mestu in si govoriš: »Za Jožico in Francko sem že kupil, zdaj pa moram še za Franceljna, Toneta in Jožeta ter še za vse njihove starše!«? In potem seveda kupuješ zaradi kupovanja, darila so itak idiotska, debeli kapitalist v fraku in s cilindrom na glavi (se še spomnite; tako so jih risali v času Marxa in Engelsa? :)) pa si veselo mane roke. Zakaj se v tem času ne bi raje ozrli okoli sebe in vso to energijo vložili v kaj drugega? Raje obiščimo prijatelje in z njimi malo poklepetamo ali se nasmejemo, kot pa da gledamo v ekrane mobilnih aplikacij ali pa se »družimo« v virtualnem svetu socialnih omrežij in No, buteljka dobrega vina v primeru obiska sicer ne spada med zapovedana novoletna darila, je pa vedno dobrodošla. Ali pa bi domu za ostarele obiščemo kakšno teto in jo raje, kot z nekim zblojenim darilcem, na katerem se bo samo nabiral prah, obdarimo z zares dolgim obiskom, ki si ga v osamljenosti hiralnice tako obupno želi? Ali pa čisto enostavno in brez pričakovanj odidemo do svojih staršev in jim povemo, da jim imamo radi tudi brez tega, da nam dajo (ali vzamejo) darilo? Zato vsem tistim maničnim novoletnim nakupovalcem, ki se ženejo za raznoraznimi znižanji cen, polagam na srce odrešujočo tržno resnico: »Za vsak izdelek, ki ga ne kupite, se vam prizna 100 odstotni popust!!!« Za prilogo pa še nekaj fotografij o tem, kako se na Šrilanki pripravljajo na veseli december 2016-17.



































Foto: Arne Hodalič