Tibetanski nomadi in televizija

Ko pri svojih šestinšestdesetih letih razmišljam, kaj me še vedno tako intenzivno vleče v svet, takoj najdem cel kup vzrokov za to. Toliko zanimivih krajev je še, ki bi jih rad sam začutil, potipal ter doživel. V neposrednem, osebnem stiku, ne le preko vse bolj modernih in modnih možnosti virtualne resničnosti. Še posebej, če gre za najbolj veličastne pokrajine našega planeta, gore, puščave, morja in  polarne predele, ki zelo zdravilno pripomorejo k temu, da se v njih zaveš svoje nebogljenosti, neznatnosti in nepomembnosti v primerjavi s silami, ki so jih izoblikovale.

 

Tibetanski nomadi na severni strani Himalaje zaradi arhaičnega načina bivanja in prvinskega stika z naravo predstavljajo eno najbolj izvirnih in prvinskih podob življenja na našem planetu. Ti večni  popotniki, brez stalnega bivališča, se s svojimi čredami vse življenje pomikajo po pusti tibetanski visoki planoti in iščejo prostor zase in za svoje črede. Živijo po svojih pravilih, odmaknjeni od civilizacije, s katero le občasno pridejo v stik. Nepisano starodavno izročilo jim veleva, da vsaj enkrat v življenju pripotujejo tudi v glavno mesto pokrajine, Lhaso. Tam naj bi se v starodavnih svetiščih poklonili svojim bogovom ter obiskali Potalo, slovito palačo na griču sredi mesta, v kateri je do kitajske okupacije dežele živel njihov verski in posvetni voditelj Dalaj Lama.

 

p
Tibetanski nomadi v svojih prostranstvih.

 

p
Potala.

 

Kitajcem kljub terorju še dolgo po okupaciji, ki se je začela leta 1949, ni uspelo podjarmiti Tibetancev. Vse hujši teror je namreč izzval vse hujši odpor. Zato so v osemdesetih letih spremenili taktiko. Namesto s terorjem so jih, in to veliko bolj uspešno, začeli nadvladovati s ceneno kramo in navajanjem na potrošništvo. V trgovinah po Lhasi in drugih mestih so začeli prodajati tehnične dobrine, predvsem televizorje in videorekorderje. Večkrat sem v Lhasi opazoval Kampe, ponosne predstavnike najbolj bojevitega tibetanskega plemena, kako so odprtih ust strmeli v izložbe tehničnih trgovin, v katerih so se na prižganih televizijah vrteli kitajski propagandni programi in vse bolj pozabljali, zakaj naj se upirajo. Zanimanje za tehnične novotarije je bilo med domačini vse večje, kitajski dovoz pa neusahljiv. Sčasoma so kar pred trgovine na ulice postavili dodatne stojnice in na njih reklamirali svoje blago. Vselej prižgane, nove, pa tudi rabljene televizije so na stojnicah neustavljivo privlačile avtohtone prebivalce, ki so tako rekoč v hipu iz srednjega veka, polnega tradicionalnega načina življenja po načelih budizma,  prestopili v moderno dobo.

 

Če so se prebivalci mest in naselij relativno kmalu navadili na »govoreče skrinjice s sliko«, pa je za tibetanske nomade televizija še danes nezaustavljivo privlačna in nerazumljiva čarovnija. Na enem od zadnjih obiskov Lhase sem imel priložnost opazovati priletni par nomadov, kako se je, izgubljen v mestnem vrvežu, s pravim strahospoštovanjem pomikal proti središču mesta. Oči moškega so vznemirjeno begale po ulici, polni novih, neznanih dražljajev. Nenadoma je na stojnici pred eno od trgovin zagledal prižgano »govorečo skrinjico«. Povsem osupel se ji je približal in kar ni mogel verjeti, da se v njej premikajo majhni ljudje. Razburjen in ves vznemirjen je poklical ženo, naj pride bliže in si ogleda ta čudež. Kar nekaj časa je zadržano stala v ozadju, potem pa jo je le premamila tista prvinska človeška radovednost. Počasi se je približala, a za vsak slučaj v roki ves čas vrtela molilni mlinček s svetimi mantrami, ki naj bi ju varovale. Morda gre pri tej govoreči skrinjici, v kateri se premikajo ljudje, za kako vrsto slabe čarovnije, ki jima lahko škodi? Tako sta bila zatopljena v zanju magično škatlo in njeno čarobnost, da sem brez težav naredil nekaj posnetkov njune prevzetosti in čudenja.

 

p
Počasi se je približala, a za vsak slučaj v roki ves čas vrtela molilni mlinček s svetimi mantrami, ki naj bi ju varovale.

 

p
Čudežna govoreča skrinjica.

 

Še nikoli do takrat nisem doživel bolj ganljivega stika urbanega z ruralnim, arhaičnega z modernim, starega z novim. Kot da sta po naključju trčila dva povsem različna svetova. Priletna tibetanska nomadka pa mi je nehote podala zelo uravnotežen odnos do gledanja televizije - saj je zanimivo, a pretirano gledanje najbrž škodi. Zato se je potrebno tega varovati. Če ne drugače, pa z molilnim mlinčkom.

 

Večkrat se spomnim tega dogodka in vedno znova me prevzame njuno iskreno čudenje nad nekimi meni povsem domačimi, njima pa povsem tujimi in nerazumljivimi svetovi. Seveda bi težko zamenjal z njima. Pa vendar jima tisto prvinskost zaznavanja sveta kar malo zavidam.           

Viki Grošelj
Viki Grošelj

Rojen 3.6.1952. po poklicu športni pedagog s 40 leti dela v osnovni šoli, ob tem pa še vrhunski alpinist, himalajec, gorski reševalec in gorski vodnik.
Poleg številnih vzponov v domačih in tujih gorah sodeloval na več kot tridesetih odpravah v neevropska gorstva. V Himalaji pa opravil enajst vzponov na vrhove desetih od 14. osemtisočakov. 

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi: