Skrita dolina

Iz Hilse, obmejnega naselja na nepalsko kitajski meji, kjer sem oktobra 2021 dokončal svoje prečenje Nepala, smo se nazaj do izhodišča, v Simikot, želeli vrniti po drugi poti. V dveh dneh smo se skozi prepadno sotesko reke Karnali prebili do doline Limi skriti v nedrih Tibeta. Začne se na višini okoli 3400 metrov, kjer reka Limi kola priteče v veletok Humla Karnali Nadi. Dolina se ob istoimenski reki zložno dviga proti vzhodu in se na višini okoli pet tisoč metrov spoji s prostrano tibetansko visoko planoto. Formalno pripada Nepalu, a je povsem je odmaknjena tako od Nepala kot od Tibeta. V treh vaseh, Til, Halji in Dzang, živi kakih dva tisoč prebivalcev, ki so povezani v močno skupnost. Način življenja se tu stoletja skoraj ni spreminjal. Njihovi predniki so v devetem stoletju prišli v dolino od zgoraj, iz Tibeta, in se ustalili v njej.

Čeprav sem v Himalaji že marsikaj videl in doživel, me je dolina prevzela in navdušila. Z lepimi, samooskrbnimi vasmi, obdelanimi polji, v jesenske barve oblečenimi gozdovi in pašniki. Zasneženi vrhovi nad njimi prebivalcem zagotavljajo obilje vode skozi vse leto. Pester živalski in rastlinski svet ljudem omogoča tradicionalni način življenja, ki ga počasi prodirajoče primesi modernega sočasno ohranjajo in plemenitijo. Šele pred enim letom so do vseh treh vasi uspeli zgraditi cesto, ki domačinom zaenkrat ne pomeni kaj dosti. Res je, da so sedaj malo bolj povezani s svetom, ni pa jim še jasno ali je to zanje dobro ali slabo. Precej bolj so zadovoljni z novo bolnico in porodnišnico, ki sta jo  Haljiju, osrednji vasi doline, zgradili dobrodelni fundaciji iz Lihtenštajna in Avstrije. Svečano so jo odprli le nekaj dni pred našim prihodom. V vasi je veliko otrok in mladih, saj med vaščani, podobno kot v Tilu in Dzangu, velja nepisano, etično pravilo, da mladi ne bodo zapustili doline in šli živet drugam. Zato imajo v njej osnovno in srednjo šolo. V soboto, šole prostem dnevu, smo na izhodu iz vasi srečali srednješolce, ki so skupaj z učiteljem ravno odhajali na polja pomagat kmetom pri spravilu jesenskega pridelka.

Sredi vasi stoji sloviti samostan Rinčeling, ki ga je v desetem stoletju dal postaviti veliki menih in razširjevalec budizma Rinčen Zangpo. V takratnih pokrajinah Guga, Purang in Ladakh jih je postavil večje število, a le redki so se ohranili do danes. Ta v Haljiju je med najstarejšimi v Nepalu, izjemno dobro ohranjen in temu primerno svet. V njem med številnimi dragocenostmi hranijo tudi sloviti leseni štiristranski kip Bude, ki ga ni mogoče videti nikjer drugje v Nepalu. Še naš spremljevalec, globoko verni sirdar Asim je bil nad njim povsem prevzet in očaran. Samostan živi svoje življenje že več kot tisoč let in po številu mladih menihov, ki smo jih videli v svetišču, se jim ni treba bati za prihodnost. Kako bogata je zgodovina Rinčelinga, pove dejstvo, da sta precej bolj znana samostana, Tjangboče pod Everestom ali slovita Potala v tibetanski Lhasi, nastala kar šeststo let kasneje.

V pogovoru z domačini je čutiti, kako ponosni so na žlahtnost svoje zgodovine, na dolino v kateri živijo, sočasno pa s pravo mero zadržanosti in skepse sprejemajo modernejši svet, ki neizogibno prihaja k njim. V času poletja se jih veliko odloča za starodavni način nomadskega življenja, ko se s čredami jakov odpravijo na prostrane pašnike nad vasmi. Tam se jaki pasejo skupaj z divjimi modrimi ovcami in jih človekova prisotnost sploh ne plaši. Le snežnih leopardov ne lovijo več, saj so zaščiteni. Pred in nad vasjo so nam pokazali dve stari, kake štiri metre globoki in šest, sedem metrov široki jami, zgoraj obokani z velikimi kamni. Vanje so v starih časih nastavili meso, ki je privabilo te velike, a vse bolj redke mačke. Če jih je premamil vonj po hrani in so skočile noter, zaradi previsnega zgornjega dela niso mogle več ven.

Dan kasneje, potem ko smo se okopali v vročih naravnih vrelcih, smo na samotnih pašnikih visoko nad vasmi naleteli na eno od družin, ki še goji tradicionalni, nomadski način življenja. V šotorih iz jakove volne so nam postregli s tibetanskim čajem. Očarani nad njihovo gostoljubnostjo smo srkali čaj ob ognju, njegov dim nas je ščemel v očeh, njihov komaj rojeni otrok pa je spokojno spal v košarici ob ognjišču.

Dolina Limi se nam je v teh kratkih dneh pokazala v vsej svoji edinstvenosti in sijaju. Ne vem, če sem že kje na svetu doživel tako lepo in nemoteče sobivanje človeka z naravo. Tako spoštljiv spoj tradicije in modernega. Naj v tej dolini, skriti med zelenimi južnimi pobočji Himalaje in v tisoče odtenkov rjave barve odete tibetanske visoke planote, še dolgo ostane tako.