Podarjeni trenutki v času

Vsak trenutek, ki ga prebijemo v naravi, je v resnici darilo. Sama ga jemljem tako in ga »častim« v vseh barvah, oblikah, vonjih in sencah. Nekateri trenutki se zdijo, kot da so namenjeni temu, da smo neme priče – ko nas svetloba ali kak redek prizor nagradi. Tedaj ni potrebe po velikih besedah, niti sploh po besedah. Dovolj je hvaležnost, ki jo začutimo v srcu.

Tedaj se vsi tisti trenutki, ko nam kdo kasneje reče, »ah 'maš srečo«, povrnejo. Niso vsi jutranji pohodi s fotoaparatom idealni, vedno ne prinesem domov tistega, kar sem si zamislila. A k sreči, sem se tudi začela zavestno odpravljati ven tako, da grem brez pričakovanj, brez fiksne ideje, kaj želim. Ni vedno enostavno. A se splača tudi prepustiti. Trenutku, da me nagovori, da izvabi iz mene tisto, kar je prisotno in tisto kar odseva v naravi. Včasih lahko pride še bolje, kot če skušam utelesiti neko fiksno idejo v fotografijo.

Posedim pod mogočnim drevesom in opazujem. Svetlobo, veter. Valovanje vode. Kar pač je. Poskusim samo biti, ne analizirat. In ko se »tisto nekaj« zgane v meni, sem po navadi zadovoljna tudi s fotografijami, ki nastanejo.

Nekje me je ujel tudi citat Stevena Mageeja, ki pravi, da bodo drevesa povedala skrivnosti tistim, ki se bodo uglasili z njimi.

Pa je res tako? Ste kdaj poskusili? Kakšne skrivnosti nam lahko povedo? Tega vam jaz ne znam povedat, morda bodo vam razkrili drugo zgodbo, pomembno za vas. Morda jih boste začutili drugače kot jaz. In prav je tako. Nagovorijo s tem, kar potrebujemo. V danem trenutku.

Mene drevesa še vedno vabijo. Verjetno se bom z njimi spogledovala vekomaj.

Veliki modrec Hermann Hesse pravi, da so drevesa kot svetišče. Kdorkoli ve, kako spregovoriti z njimi, ali kako jih slišati, se lahko nauči resnice.

Ja, učijo me tudi resnice. Ne slišim je vedno. Še posebej ne tedaj, ko se mi mudi. In bi želela tisoč in eno stvar… Tedaj ostaja samo zmeda. Tudi v moji glavi.

Nedavno sem posedela pri mojem najljubšem drevesu. Bilo je posebno drevo, tako imenovano habitatno. Za ptice, za medveda. Neštetokrat sem se tam ustavila. Si predstavljala zgodbe, ki so se pisale ob njem, z njim, z nami. Tisti dan sem planirala drugače. Določeno pot sem želela prehoditi po dolgem in počez. Pa sem z vsakih korakom bila bližje »mojemu drevesu«. Od tam pa kar nekako nisem mogla dalje. Prepustila sem se soncu, žarkom, ki so bili za ta čas izjemno topli, božajoči. Ptice so prepevale, da jih je bilo užitek poslušati. V še neolistanih krošnjah se nežno vije veter. Nato izgine v globino. In pride ponovno. Kot vdih, izdih… Pride in gre. Veter odnese, prinese, prepusti.

Včasih so takšni trenutki dovolj, da se ustavimo. Za uvid. Za spoznanje. Da najdeš spet svoj fokus, da najdeš sebe. Včasih dovolj, da ozavestiš, kaj želiš. Včasih dovolj za to, da ujameš bit. Tistega trenutka.