Novoletna smrečica

Tudi zadnji Božič me je presenetil. Prednovoletni tempo, ki se začenja že sredi novembra v duhu pospešenega doseganja zastavljenih ciljev, mi ni dal razmišljati o tistih drobnih malenkosti, ki naredijo praznike še prijetnejše. Mednje vsekakor sodi tudi novoletna smrečica. In ker je naša prejšnja ( made in China) že pred časom iztrošila ves svoj čar, nam nekaj zadnjih let osnovo za novoletne okraske in lučke nudi naravna smreka s Šentviškega hriba.

V hosti preživim veliko lepih trenutkov v vseh letnih časih in različnih vremenskih razmerah. Ob tekanju po ozkih stezicah včasih ugledam kakšno res lepo, elegantno in vitko ter si mislim – tole pa pripeljem domov za praznike. O smrečici seveda govorimo. Pa potem tako nanese, da vmes pozabim, kje je rastla in se znajdem na predbožični večer v škripcih, katera je letos tista prava.

Iskanje izgubljenega zaklada zahteva posebno opremo. Lahka in udobna športna oblačila je zamenjal delavski kombinezon, ki ima tetovirane sledove gozdarskih aktivnosti poprejšnjih let. Makro lokacije smrekovega gozda sem sicer poznal, vendar se v zadnjih letih zaradi roparskega pohoda lubadarja gozdovi hitro spreminjajo. Vedel sem, da moram našega prazničnega člana iskati na svetli, odprti parceli. Smrečice, ki se skrivajo v sencah mogočnejših sester, v iskanju svetlobe rade prehitro zrastejo. Rezultat je visoko deblo, kratke veje in nesimetrična oblika. Odlična izbira za fižolove prekle, neprimerna za dnevno sobo.

Hodil sem torej po goščavi v upanju, da mi uspe najti ljubezen na prvi pogled. Večkrat mi je srce močneje poskočilo ob pogledu na krasotico, vendar je vsaka imela pomanjkljivosti, zaradi katerih me je odvrnila želja po uporabi žage. Na srečo jesenska zmrzal poleže praprot, zato je bilo prebijanje po šentviški džungli nekoliko lažje in urnejše.

Tam sem jo zagledal. Razkošne veje, gostote iglice, ocenil sem, da je ravno prav velika. Ko sem se prebil zraven in naredil krog okoli nje, jo premeril od vrha do tal, se mi je nasmešek sam pritihotapil na obraz. Sklenil sem, da bo tole naš okras in doprinos k družinskemu prazničnemu vzdušju. Ko sem jo tako občudoval, sem ob deblu opazil, da je pred časom nudila zatočišče ptičjemu leglu. Skrivala je gnezdo, katerega so mladiči že davno zapustili in se podali v svet. Nekoliko pomrznjena mi je stresla ivje za vrat, ko je zapela žaga. In smrečica je padla. Za trenutek me je obšla tesnoba, vendar prej ali slej bi jo čakala podobna usoda. Ali pa obisk lubadarja. Tako pa bo prevzela eno glavnih vlog v prihajajočih dneh.

Zunaj se je že mračilo, zato sem urno stopil in jo zvlekel dol v dolino ter upal na kakšno pohvalo domačih, da sem letos prinesel pa res najlepšo smrečico do sedaj. Med potjo se mi je v spomin priklicala Andresenova pravljica o jelki in takoj je šlo lažje.

V dnevni sobi je zadišalo po svežini in smrekovi smoli. Še končna namestitev in sledilo je okraševanje. Gnezdece je bilo deležno posebne osvetlitve, saj je v njemu letos našla zatočišče Sveta družina – Jezušček, Marija in Jožef. Žal gnezdo ni bilo dovolj veliko za vse ostale člane jaslic, vendar je bila smrečica že od prej navajena skrbeti za svoje prebivalce brez dodatnih varnostnikov.

Letos je smrečica deležna posebne pozornosti. V naravi je bila videti  majhna, v sobi pa je v vsej svoji veličini zastrla pogled s kavča na škatlo, ki ji namenjamo vse preveč časa.