Mokrišča, ki jemljejo dih

Ker sem v preteklosti o naših presihajočih biserih sicer že nekaj pisala, bom tokrat skočila malo dlje, čez planke do Črne gore. V februarju smo zabeležili – obeležili – ali pa morebiti niti ne vedeli, da obstaja 2. februar kot svetovni dan mokrišč. Ljubljansko barje, pomislite najbrž. Ja, tudi to je zelo dragoceno mokrišče. Sama se ga najraje spomnim predvsem iz študijskih časov, ko sem se preselila v Ljubljano in mi je zlezlo pod kožo. Gumijasti škornji so postali stalnica pri mojem odkrivanju barja. Nasmehi na obrazu in nepopisno veselje v srcu pa tudi. In zato se še danes rada vračam na rob prestolnice.

 

Čeravno morda mokrišče ni najbolj posrečen izraz, pa je njegova vloga neprecenljiva. Ne le, da je to največja čistilna naprava na našem planetu, mokrišča nudijo ljudem pitno vodo, hrano, gradbeni material, možnost rekreacije in sprostitve, blažijo ekstremne vremenske pojave, itd.

 

Tokrat bomo šli malo dlje kot do obronkov prestolnice. Pravzaprav čez planke v Črno goro, do največjega jezera na Balkanskem polotoku – Skadarskega jezera. V Črni gori je nacionalni park Skadarsko jezero edini narodni park, kjer prevladujejo vodni in močvirski ekosistemi. Na jezeru živi, gnezdi, prezimuje, ali se zadržuje v času selitev preko 280 vrst ptic, in je tako mednarodno pomembno območje za ptice (IBA – Important Bird and Biodiversity Area) kot tudi območje, zaščiteno z Ramsarsko konvencijo, to je konvencijo o mokriščih.

 

 

 

 

 

Zaščitni znak Skadarskega jezera je v Evropi zelo redek in ogrožen kodrasti pelikan (Pelecanus crispus). Videti ga v živo bi bilo seveda prečudovito, a kljub zelo zgodnjemu vstajanju (ob 4.00 zjutraj) in s čolnom prevoženemu lepemu delu Skadarskega jezera, skoraj do albanske meje, žal v letu 2013 pelikanov nismo zasledili, so nas pa očarale čigre, pa na tisoče kormoranov. Morda bo za pelikane potrebno poskusiti več sreče prihodnjič ali pa se podati v Grčijo ali sosednjo Albanijo. A doživetje jezera ni zaradi tega nič manjše.

 

 

 

Jezero si delita tako Črna gora kot Albanija. Velikost jezera, ki je tektonsko-kraškega izvora, precej niha, od 370 do 530 km2, kar je seveda odvisno od količine padavin. Jezero velja tudi za kriptodepresijo, kar pomeni, da se ponekod nivo gladine jezera nahaja pod nivojem morja. Hkrati so obale zelo razčlenjene, bogate s številnimi zalivi, polotoki in rti, velik del močvirnatega ozemlja pa je zaraščen s trstičjem.

 

Pravzaprav pa niso samo ptice tiste, ki so zanimive tukaj, pester in raznolik je tudi ostali živalski svet. Izmed 50 prisotnih sesalcev bi izpostavila tudi vidro, sicer pa jih je od 48 vrst rib, kolikor jih živi v jezeru, 15 endemičnih. Pa še precej botaničnih endemitov se najde. Ne bom le naštevala.

 

Bogastvo območja je zagotovo v vrstah, ki so prisotne tam, je pa tudi v dediščini, ki jo pletejo stiki z ljudmi. Morebitni stiki okoliških cerkva in samostanov, prijazne ribiške vasice… vse to bo lahko pustilo pečat ob obisku Skadarskega jezera.

 

Domačini se bodo radi zapletli z vami v pogovor, pokazali svoj ponos nad tem območjem in vam verjetno ponudili tudi svojo najboljšo rakijo (domače žganje), ob tem pa pripovedovali še o črnogorskih Benetkah – Rijeki Crnojević.

 

No, mene so poleg biotske raznovrstnosti Skadarskega bisera očarale tudi t.i. črnogorske Benetke. Okljuki in pogledi Rijeke Crnojević so izjemni, in ko se vse skupaj poklopi še z gostoljubnimi domačini, je to doživetje, ki ga ne pozabiš. Naju so peljali na prav poseben kotiček svojega ozemlja, od koder je bil že tako lep pogled še lepši.  Če je res tako, pa se prepričajte tudi sami.