Bajta na Veliki planini – idealna karantena

Letos je čudno leto, bolj ali manj smo prikovani na svoja domovanja, trenutno še iz občine v občino ne smemo. No jaz, če se le da, pobegnem na Veliko planino, grem pač v bajto zlagat drva. Na Veliko planino sem prvič prišel na smučarski športni dan nekje v četrtem ali petem razredu. Spomnim se jo po nepredirni megli, ki je zlasti pozimi nekakšen zaščitni znak planine. Kljub temu in kljub prepovedi učiteljev se nas je nekaj mulcev odsmučalo v Tiho dolino, kjer smo se v gosti megli seveda izgubili in se nekako po nekaj urah uspeli vrniti peš do Šimnovca, kjer smo jih zasluženo slišali in si prislužili opomine.

 

Še isto leto sem se s starši na Planino vrnil na praznovanje Novega leta. Od Zelenega roba smo do pasu v globokem snegu gazili do koče domžalskega zdravstvenega doma. Tam sem v »kišti za kolm« našel svojega prvega Alana Forda, najlepšega tajnega agenta zbirke zmagovitih luzerjev, zbranih pod okriljem njegove visokosti Broja 1, eminence grupe TNT.  Šlo je za 4. epizodo  z naslovom Zimska idila. Zelo primeren naslov za tisto in številne kasnejše zime, ki sem jih preživel na planini.

 

No, resnici na ljubo, tudi zime že dolgo niso več take kot so bile včasih. Po tistem letu, me potem na Veliko planino dolgo časa ni bilo. Tja sem se spet vrnil po spletu okoliščin, ko sem spoznal svojo dolgoletno življenjsko sopotnico, katere starši so pod Zelenim robom, tik nad prepadom, imeli najstarejšo počitniško bajto na planini. Prvo, ki so jo po načrtih arhitekta Vlasta Kopača postavili kot model za vse druge, kasneje zgrajene sindikalne koče, ki so zrastle po celi Veliki planini in številnih manjših planšarijah okrog nje. Ni bilo podjetja od Črnuč do Kamnika, ki ne bi imelo svoje sindikalne bajte na planini. Sindikalno lastništvo je danes preteklost, prav tako vse bolj tudi smučarija. Razen nihalke in super počasne dvosedežnice, ki je pred leti zamenjala še počasnejšo enosedežnico, je s smučanjem na Planini konec. Še toliko bolj, ker so tudi zime vedno bolj brez snega. Naprave v Tihi dolini so le še ostaline zarjavelega stebrovja smučarskega muzeja v naravi. Hotel Šimnovec, narejen po načrtih snovalca današnje podobe planine Vlasta Kopača, žalostno propada in nič ne kaže, da bi ga kdo obnovil. Bajte pa so ostale, čeprav so danes skoraj vse v zasebni lasti, nekatere preurejene v prav mondena bivališča. A resnici na ljubo, jih  je večina ohranila vsaj zunanjost kakor si jo je omislil načrtovalec ohranitve prvotne podobe planšarskih bajt Vlasto Kopač. Morda prav zato Planina še vedno kaže bogato etnološko dediščino in je spomenik stoletne povezanosti človeka z naravo. Pašništvo in planšarstvo sta seveda ključna dejavnika za vzdrževanje idilične podobe te antropogeno urejene naravne krajine. Zato ne preseneča, da je obiskovalcev na Planini vse več. Največ poleti, pa tudi spomladi, ko travnike in pašnike prekrivajo tisoči cvetočih predstavnikov tukajšnje gorske flore. V času, ko se na planini pasejo krave (nekako od začetka junija do srede septembra), številne bajte spet ponujajo mlečne izdelke in sir, kar prispeva ko oživljanju pašništva na planini.

 

Struktura obiskovalcev se je v zadnjih desetletjih močno spremenila, vse več je tujcev, vendar se tudi klasičnih lokalnih posebnežev, tako imenovanih džumbusov in gamplcev, močno podkrepljenih z alkoholnimi izdelki, še vedno najde kar nekaj. Tudi ti so nekakšen simbol planine. Nekoč, že davno tega smo ob poti od Zelenega roba proti Domžalski koči v globokem snegu in megli naleteli na dva predstavnika tovrstne lokalne folklore. Ko smo ju vprašali, če jima lahko kaj pomagamo in kam gresta je bil odgovor približno tak: ¨Kvaj zdej ne veva, tud ne kam greva, k tud to ne veva kje sva«. Pošteno. Spravili smo ju do Domžalskega doma in morda preprečili, da bi ob poti zmrznila. No morda pa tudi ne bi, saj jo tovrstni vaški posebneži večinoma vedno dobro odnesejo.

 

Planina spreminja svojo podobo v skladu z letnimi časi, krajina in njeni prebivalci pa so vedno fotogenični. Razen seveda, ko vse skupaj prekrije neprediren pokrov megle in po njej pustoši veter. Takrat je bolje biti v topli bajti, zavit v krpe in srebati čaj. Tudi zato je v teh časih bajta idealna karantena, daleč od ponorelega sveta in visoko nad zamaskirano dolino.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nočni posnetki po navodilih mojstra Hodaliča. (Glej njegov blog o nočni fotografiji). Velik križ je zadnja »pridobitev« Velike planine in stoji nedaleč od naše bajte. Nič ne rečem, po svoje je prav fotogeničen.