Krona Slovenije

Pandemija virusa covid 19 je letošnje leto močno zarezala v življenja prebivalcev celotnega planeta. Virus se je iz Wuhana na Kitajskem neverjetno hitro razširil ne le na druge države ampak tudi na druge celine. Dosedanji način delovanja sveta  je postajal vse bolj ohromljen. Edini kolikor toliko uspešen način boja proti virusu, je bila izolacija. Države so druga za drugo zapirale meje, a tudi to je bilo premalo. Znotraj držav so dodatno izolirali mesta in pokrajine, kjer so zaznali žarišča bolezni. V Sloveniji smo marca za več tednov zaprli celo občinske meje. Vse bolj jasno postaja, da se bomo, do iznajdbe cepiva, morali naučiti živeti z virusom in dodobra spremeniti način življenja.

Tudi zame so letošnjo pomlad, zaradi karantene in ustavitve letalskega prometa, nekatere utečene dejavnosti postale nedosegljive. Zadnjo etapo mojega Križa čez Nepal, potovanja čez vso državo, tako v smeri sever – jug, kot vzhod – zahod, sem moral preložiti na leto 2021. Kar me seveda ni prav nič prizadelo. Če se že več kot štirideset let ukvarjam s tem zanimivim načrtom, bom še kakšno zlahka počakal. Bolj mi je šlo v nos, da sem bil v času prvega zaprtja občinskih meja, kar šest tednov odrezan od najvišjih slovenskih gora. Ljubljanska občina je sicer kar velika, a s kakšnimi višjimi hribi, se pač ne more pohvaliti. V tistem nenavadnem času sem »doktoriral« iz Polhograjskih Dolomitov in bil na koncu prav zadovoljen. Večkrat sem prehodil poti in stezice mojega otroštva, zraven pa spoznal še kopico novih. Polhograjci so prav imenitno gričevje, z lepo naravo in krasnimi razgledi.

Po aprilskem odprtju občinskih meja so se mi dodatno »razširila obzorja«. Spet sem obudil staro zamisel, da bi se od doma peš odpravil na Triglav, za katero ob številnih odpravah in potovanjih na različne konce sveta, vsa ta leta nekako ni bilo časa. Ali pa sem jo preprosto odlagal na obdobje, ko se mi ne bo dalo več tako intenzivno klatiti po svetu. Če bi že peš prišel do Triglava, bi se bilo nesmiselno po isti poti vračati nazaj. Lahko bi se vračal po grebenu Karavank in če bom na poti opravil z njenim najvišjim, Stolom, se spodobi, da se povzpnem še na zadnjega od treh prvakov naših najvišjih gorskih skupin. Na Grintovec v Kamniških Alpah. Po spustu na kamniško stran, pa bi se čez Šmarno goro in Grmado vrnil nazaj domov.

Bolj ko sem razmišljal o tej krožni poti, bolj mi je postajala všeč. Prvega maja sem začel z ogledi posameznih odsekov in kmalu presenečen ugotavljal, da mi iskanje in raziskovanje najlepših in najbolj logičnih delov poti prinaša več veselja in zadovoljstva, kot sem pričakoval. Namesto v Nepalu, ki sem ga  imel v času nastajanja te poti nenehno v mislih, lahko tudi doma doživim imeniten »treking«, ki prav nič ne zaostaja za himalajskimi. Med raziskovanjem in realizacijo posameznih etap sem se večkrat spomnil, da je Nepal zame najlepša dežela na svetu, takoj za Slovenijo seveda!

Do šestnajstega avgusta, ko sem dokončal zadnjo etapo, sem opravil več kot trideset pohodov in raziskovanj, po predelih kjer naj bi potekala. Zabavalo me je, da sem imel v sredogorju veliko več težav z orientacijo, kot pa v visokogorju. To pa je dajalo ideji le še dodaten čar in vrednost. Poleg čarobnosti hoje in njenih koristi za telo in duha, sem na že poznanih predelih poti obujal številne spomine na pretekla doživetja in dogodke. Ni jih bilo malo. S pravo zakladnico slovenske naravne in kulturne dediščine pa so me presenetili odseki, kjer do sedaj še nisem hodil. Saj sem vedel, da je Slovenija pravi biser, pa vendar me je še dodatno prevzela in očarala.

Ves čas pohajkovanj in raziskovanj sem razmišljal, kako naj to lepo krožno pot poimenujem. Korona krog recimo, bi bil prevelik poklon enemu glavnih vzrokov, da je nastala. Nazadnje sem se odločil za ime Krona Slovenije. Gre namreč za »najvišji« slovenski pohodniški krog, dolg 310 kilometrov, na njem pa prehodiš dobriš 15 000 višinskih metrov. Krona Slovenije tako lepo dopolnjuje Slovensko planinsko pot oz. transverzalo, ki je od lani tudi krožna. Na slednji je potrebno prehoditi okoli 1100 kilometrov in opraviti s 70 000 višinskimi metri. Ljubiteljem pohodništva v Sloveniji tako ostaja le še en velik, pravzaprav največji krožni izziv. To je krog točno po mejah naše države. Dolga bi bila kar 1342 kilometrov na njej pa bi se bilo treba spoprijeti z več kot osemdesetimi višinskimi kilometri.

Sam Krono Slovenije razumem in doživljam z več plati, a prav vse so pozitivne. Gre za pravi pohodniški paradiž v eni najlepših pokrajin Evrope. Za vse, tako za Slovence kot tujce, je lahko zanimiv dodatek v športno rekreativni ponudbi slovenske prestolnice iz katere je mogoče peš doseči ne le okoliške griče in hribe, ampak tudi najvišje slovenske gorske skupine. Vzpodbuja razvoj  »mehkega« turizma, ki minimalno vpliva na okolje. Deluje povezovalno na ljudi, ki hodijo po njej, živijo ob njej in na občine preko katerih vodi. Skratka, gre za prijazno zamisel, ki nikomur ne škodi ampak lahko le koristi, obenem pa še poskrbi za naš kar najmanjši ogljični odtis.