Frank Zappa

Ogledujoč si stari rokovnik z zapisanimi koncerti in s priloženimi pisanimi vstopnicami, mi pade v oči, da bo prav kmalu preteklo 42 let od 22. novembra leta 1975, ko so ljubljansko Halo Tivoli še v svojem aktualnem času obiskale zadnje ameriške Matere iznajdljivosti, ki jih je semkaj za železno zaveso, kot se je bil izrazil, pripeljal Franci Vinko Zepič, bolj znan kot Frank Vincent Zappa. V bistvu je šlo še za zadnjo Materinsko zasedbo, ki jo je Zappa vpoklical za dva edina evropska koncerta v tem letu, enega v Zagrebu, drugega v Ljubljani. Danes se zdi neverjetno, a je treba resnici na ljubo povedati, da je za to kratko turnejo presenetljivo stalo - reci in piši - vabilo jugoslovanske vlade, ki je Franku in njegovim glasbenikom s spremljevalci vred, uredilo prevoz,  hotelsko nastanitev, koncerta, intervju na zagrebškem sejmu gramofonskih plošč Interdisc ter vse, kar sodi zraven.

Njegov nastop v Hali Tivoli je bil tako v resnici spet eno čisto nelogično presenečenje jugoslovanskega tipa, ki je ekskluzivno samo k nam pripeljalo Zappo, to neortodoksno ustvarjalno persono, ki se je sredi Amerike odkrito zajebavala iz holivudskih atributov in cefrala ameriške sanje, hkrati pa aktualizirala popularno glasbo s svojim »underground« glasbenim jezikom, pri čemer je za nameček Zappa v svojih besedilih polnih cinizma in groteske še kritično obdeloval politiko, seks, religijo, tabuje, cenzuro, komercializacijo družbe in zagovarjal svobodo govora ter aktivno družbeno participacijo. V resnici je obstajal v nekem improvizatorskem frikovskem vesolju, ki je odklanjalo stereotipe, s svojo kompleksno glasbo pa tudi ni bil baš prvi pop izbor ameriških gospodinj. Sam v svojem okolju nisem poznal veliko tistih, ki so imeli plate njegovih avandgardnih Mothersov. Spomnim pa se, kako sem nekega poletja 1973 ali 1974 za denar od gimnazijske prakse v trboveljski Livarni z velikim pričakovanjem v Ljubljani tam zraven Name v Elektrotehni kupil tudi dvojni album od Mothers Of Invention z glasbo za film 200 motelov in bil zaradi odsotnosti rock muzike in skoraj izključno s posnetki modernih klasičnih filmskih glasbenih podlag, povsem razočaran. A tistega tivolskega jesenskega dne to ni bilo tako.

Kot vedno je trboveljska kohorta (Stoka, Basek, Tone, Vajo pa še kdo) prispela kako uro pred koncertom in se podala v oni podolgovati bife ob vhodu v veliko tivolsko dvorano, kjer so bili šankpulti postavljeni ob delno stekleni steni, skozi katero se je videlo dogajanje v dvorani. Tam je za enim od njih slonel sam ob piru tudi Frank Zappa in gledal skozi šipo. Seveda smo ga takoj vzeli v partijo, on pa se je s svojo avtentično nezvezdniško persono takoj vklopil, še posebej, ko mu je Novakov Jani pokazal naslovno stran Mladine z Zappino sliko, in ta se mu je brez afnanja nanjo podpisal. Pogovor je stekel, Jani mu je povedal, da ima nekdo  v Trbovljah (Škoško) tisti znameniti plakat iz leta 1967, kjer Zappa sedi na sekretu, sam sem butasto pripomnil, da imam njegovo solo plato Chunga's Revenge, nakar je priletela še ena runda pira, Frenky pa je med drugim povedal, da se je celo popoldne z avtobusom vozil po Ljubljani in proučeval atmosfero. Sčasoma se kot kak Pančo Vila pojavi korpulentni basist Roy Estrada v mehikanskih hlačah na zvon in s knofi ob strani ter pomigne Zappi, da bi bilo fajn, če pride na oder, ker je treba špilat. Sledilo je še nekaj spominskih avtogramov in vsi smo se preselili v dvorano.    

Ko sem pred dnevi spraševal kamerade o tem koncertu, se ga še danes vsi odločno spominjajo kot enega najboljših sploh v Hali Tivoli. Nastop je bil dejansko izjemno moderno strukturiran,  seveda absolutno rockovsko žmohten, a vendarle aranžiran izrazito jazzovsko.  Bobnar Terry Bozzio je ves čas menjaval sinkopirane ritme, klaviaturist André Lewis je vse sintetično ozvočeval, saksofonist Napoleon Murphy Brock in saksofonistka Norma Jean Bell, ki bi ju bil vesel tudi James Brown, pa sta prav zamorsko šponala, če že nista pela. Med tem ko je Roy Estrada ves čas mirno stal in imel bas izjemno na glas, pa je Zappa s svojim sofisticiranim igranjem kitare in govorancami vse natančno fuzijsko dirigiral, modernistične intervencije pa so v skladbah odražale njegov klasično vzgojen evropocentrični okus, ki je jazzovsko-bluesovskem kolažiranju zlahka prilepil še Vareseja in Stravinskega. Občinstvo je Zappino zasedbo ob koncu nagradilo z množico prižganih vžigalnikov, ki so Halo Tivoli prvič okrasili na tak način.

Ko smo se po koncertu vračali čez Tivoli proti štacijonu, pa smo presenečeni del tega koncerta že lahko poslušali z enega prenosnega kasetofona, ki ga je nekdo postavil na pokrov svojega avtomobila. Očitno je bilo, da smo bili priča prvega tivolskega bootlega.