Smeti naše vsakdanje

Ena glavnih tem medijev je tudi v letu 2018 onesnaževanje našega planeta. Ob novicah, da v Atlantiku plava za tri Francije velik otok plastičnih smeti, gre človeku srh po telesu. Dobro je, da se o tem piše in govori, da se v reševanje te problematike vključujejo svetovne korporacije, ne glede na to, ali gre za resnično skrb ali za marketinško potezo. Dobro je tudi, da čim več ljudi s področja zabave, kulture, športa in znanosti, tako imenovani opinion makerji, dviga svoj glas proti onesnaževanju našega, zaenkrat in za dolgo še edinega življenjskega prostora.

Sam že več kot petdeset let ekološko problematiko spremljam v meni ljubem in enem od bolj neokrnjenih predelov sveta, v gorah. V tem relativno kratkem obdobju sem doživel že marsikaj. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko si se včasih skoraj razveselil najdbe kakšnih smeti, ostankov človeške prisotnosti, saj je bil to lahko znak, da si na pravi poti. Do obdobja povečanega obiska, ko so bili  »bolj osveščeni« prepričani, da s shranjevanjem smeti pod kamen ne kazijo lepote okolice in tako prispevajo k čistejšem okolju. Malo »manj osveščeni« pa so podobno kot v dolini odmetavali smeti in jih puščali tam, kamor so padle. Povečan obisk je posledično prinašal več odpadkov, na Triglavu so bili časi, ko se skoraj nisi mogel prestopiti, ne da bi stopil na smet. K sreči pa je to pri obiskovalcih vzpodbudilo povečevanje ekološke zavesti, katere osnovni princip je, da prav vse smeti in odpadke, ki si jih prinesel v gore, tudi odneseš nazaj v dolino.

Kljub enormnemu povečanju obiskovalcev gora imam občutek, da je gorski svet tako pri nas kot v Himalaji, kamor zahajam dvakrat na leto, v primerjavi s preteklostjo relativno čist in dobro vzdrževan. K temu največ prispeva večja ekološka zavest posameznika, pa tudi številne akcije, ki jih organizirajo naravovarstveniki. Letos sem sodeloval v eni od njih, pri čiščenju triglavskega ledenika. Poleg osnovnega cilja, nabranih je bilo za več kot tristo kilogramov smeti in odnesenih v dolino, je bil pomemben dober odziv medijev, ki so javnosti ustrezno predstavili dogajanje. A pri ljudeh nikoli ne veš. Da le ne bi s tem dosegli nasprotnega učinka, češ, če imajo redne akcije čiščenja gora, ni problem, če kaj odvržemo, bodo že med akcijo pobrali in pospravili …

V deželah pod Himalajo se mi je večkrat primerilo, da nismo bili toliko problem tujci, kot domačini sami. V Pakistanu smo po končani odpravi vzorno očistili bazni tabor in nosačem, ki so prišli po tovore, podarili nekaj odvečne hrane. Hvaležno so jo sprejeli in se je takoj lotili, embalažo pa razmetali naokoli. Tako smo morali po njihovem odhodu bazo očistiti še enkrat. V Nepalu smo se med potjo proti gori ustavili v obcestni čajnici in si privoščili mangov sok v tetrapaku, ki so ga tam prodajali. Ekološko osveščeni Vanja je skrbno zbral ducat izpraznjenih tetrapakov in jih odnesel prodajalki za pultom. Začudeno ga je pogledala, jih vzela in jih preko njega vrgla v obcestni jarek. A tudi pri domačinih se odnos do okolja spreminja. Če ne drugega, spoznavajo, da turisti raje prihajajo v okolja brez smeti in drugih nepotrebnih odpadkov.

Sam verjamem, da je z odgovornim pristopom do okolja mogoče varovati krhko ravnovesje med človekom in naravo. Le premalo se včasih zavedamo, da smo tudi mi njen sestavni del. In to tisti, od katerega je najbolj odvisno v kakšnem svetu bomo živeli. Nas bodo v prihodnosti razveseljevale prave gore in drugi, kar najbolj neokrnjeni predeli narave, ali pa bodo naša glavna okupacija gore smeti? Te, površinske, ki jih vidimo, in tiste še bolj nevarne, ki jih ne?