Politični antidarvinzem

Upal bi si trditi, da odkar sem diplomiral na biotehnični fakulteti, smer biologija, še nisem napisal prav nič, kar bi bilo povezanega s naravoslovjem. In po toliko letih je mogoče čas, da to spremenim ...

 

Ko je slavni Charles Darwin leta 1859 izdal svoje slovito delo »O nastanku vrst« se je razumevanje sveta in narave bistveno spremenilo. Takrat, v prvi polovici devetnajstega stoletja, je bila cerkev še tesno povezana z znanostjo in Darwinova teorija o naravni selekciji in spremenljivosti vrst se nikakor ni skladala s kreacionističnim prepričanjem, da je bil človek ustvarjen po božji podobi in da z ostalimi živimi bitji na Zemlji nima nobene povezave. Šele precej kasneje je Darwinova evolucijska teorija postala splošno priznana in danes pač velja za enega od aksiomov znanosti. Hm, hm… Daleč od tega, da bi se strinjal s kreacionističnimi blodnjami (in zablodami!), a zmeraj bolj se nagibam k temu, da so mogoče Darwinovi nasprotniki vseeno le imeli malce prav. Namreč vsaj v svoji takratni trditvi, da je človek edino živo bitje (neživalska vrsta?), ki nima nobenih skupnih korenin z ostalimi živalmi našega planeta.

 

 

Kako to? Če ostanemo v domeni živalskega kraljestva so stvari popolnoma transparentne. Najmočnejši lev, ponavadi vodja krdela, bo premagal vse svoje tekmece in se edini paril s samicami, ki bodo njegove gene ponesle naprej in skozi stotisočletja razvoja bo vsaka generacija mladih levčkov za pikico boljša, sposobnejša, bolj prilagojena in bolje pripravljena na spopad z danostmi krute narave. Seveda to ne velja samo za leve, pač pa tudi za vse ostale žive organizme, od mikroskopskih enoceličarjev pa vse do opic iz vrste bonobo, ki so človeku še najbolj podobne, saj se genom teh primatov s človeškim ujema v več kot 99 odstotkih. A glej ga šmenta! Zaradi tega bednega enega odstotka genetskih odstopanj pa se zadeve zakomplicirajo in Darwinova teorija pravzaprav krepko počepne …

 

 

In kako? Vzemimo za primer politiko, kjer je pojav antidarvinizma še najbolj eklatanten. Večinoma se za ta poklic (če mu lahko tako sploh rečemo …?) odločajo bolj tisti z dvema levima rokama in z veliko voljo do mlatenja prazne slame ter spreobračanja resnice. Žene jih silna volja po oblasti in moči in imam občutek, da njihovo glavno vodilo niso samo materiale koristi, saj dobro vedo, da bo z oblastjo in močjo denar itak začel pritekati sam od sebe. In pri tem sploh ni važno, če bo to »pritekanje« legalno ali ilegalno, saj je močnim in vplivnim itak vse dovoljeno in na koncu tudi vse odpuščeno. In tu prihaja do klasičnega stanja antidarvinizma, saj se najbolj pokvarjeni ljudje z najslabšim karakterjem pač v teh sferah povzpnejo najviše. Brez razlik! Naj bodo to po političnem prepričanju rdeči, črni, beli ali pa občasno- spremenljivo koderlajsasti (v Sloveniji je teh primerkov zelo veliko …). Po možnosti se še trdno povežejo z lokalnimi religijami in verovanji, da lahko uspešno nadzorujejo cel spekter človekovega telesa vključno z njegovo dušo. In če v vrste politikov ali verskih dostojanstvenikov občasno zajadra tudi kakšen poštenjak ima le dve možnosti. Ali se mora dovolj hitro pokvariti in začeti z malverzacijami ostalih, ali pa ga takoj napadejo in ga skušajo diskreditirati prav vsi iz vseh strank ali verskih ustanov, saj s poštenostjo ogroža njihove dobro zavarovane pozicije in predvsem osebne interese. Rezultat? Kaj kmalu tak poštenjak zapusti to pokvarjeno sceno in o njem nikoli več ni slišati niti besede. Očitno je negativna selekcija (sicer nepoznana v živalskem svetu!) za najpomembnejše družbene, duhovne in vodilne pozicije značilna le za nas, za tega čudaškega Hommo sapiensa. Pa da ne bo pomote; ne ciljam samo na lokalne razmere, saj je tega po celem svetu dovolj in preveč. Od velikega carja KGB-ja pa vse do odhajajočega čezatlantskega klovna in seveda vseh vmes.

 

 

Veliko ljudi, ki so mogoče nezadovoljni z današnjo politiko (in politiki) prisega na poštenost in integriteto nekaterih zgodovinskih vladarjev in jih mogoče daje celo za moralni vzgled sodobnikom. Aja??? Kdo pa je dvajset let z nekaj stotinami tisočev delavcev gradil veliko piramido v Gizi in zadnjo porabil praktično ves državni proračun tistega časa? In to samo zato, da bi sam sebi zgradil malo bolj razkošno mrliško vežico … Ali pa kitajski zid, ki bi danes ob uporabi najsodobnejše gradbene tehnike in težke mehanizacije stal približno 400 milijard evrov? Ali pa tako opevani Taj Mahal, simbol ljubezni, kjer naj bi Šah Jahan, naročnik tega skromnega grobka za svojo ženo, dal najboljšim arhitektom in obrtnikom iztakniti oči, da ne bi še komu drugemu uspeli zgraditi takega razkošja? Pa da ne bi več našteval teh primerov iz preteklosti, vam raje v razmislek ponujam tole: ali je na svetu sploh kakšna, danes tako čaščena turistična znamenitost, slavna palača ali kakšno drugo svetovno čudo, ki ga veselo obiskujemo na svojih potovanjih, ki niso nastali na osnovi vojn, skrajnega trpljenja in zatiranja ter izkoriščanja sočloveka?

 

A če se vrnem domov in malo pomislim, kaj lahko ob tem storimo mi sami? Kot majhni psički lahko le potiho bevskamo na kakšnih petkovih rekreativnih kolesarjenjih, dolga karavana naših sodobnih antidarvinistov pa bo šla popolnoma mirno dalje … Pa da ne bom pristranski; lahko ste brez skrbi - tudi naša naslednja karavana bo delovala na popolnoma istih principih! A da vseeno ne bomo preveč žalostni, si raje zabrundajmo pesem Parada, ki jo je Marko Brecelj zapel že leta 1981, natanko deset let pred osamosvojitvijo Slovenije.

 

Pa-pa-pa-pa-pa-parada-rada

V prvi vrsti grejo naši,

v drugi vrsti grejo k maši, vaši,

v tretji vrsti poje vojska,

v četrti vrsti maha Lojzka

v peti vrsti grejo plavi,

prostor delajo zastavi,

Med nogami pionirčki,

migajo s papirčki,

…

 

in ta naš svet bo veselo in v lepih vrstah paradiral naprej …