Teambuilding - Kočevje

Kočevje, pragozd. Gozd, kamor človek skoraj ne stopi in kjer se ohranja prvobitna neokrnjena narava. Tam, kjer veljajo naravni zakoni. V dobi tehnologije si človek le redko privošči oddih v pravem pomenu besede. Zato smo se letos za naš teambuilding odpravili v gozd na sprehod v naravo po kočevskih gozdovih. Ko slišimo besedno zvezo kočevski gozd, je zagotovo naša prva asociacija medved. No, na srečo te velike zveri nismo srečali, smo pa na lastne oči videli sveže odtise medvedjih šap v snegu.

 

Najprej smo se ustavili na kmetiji Rajhenav, kjer smo se okrepčali z domačim kosilom in si ogledali 200 glavo živino pasme limuzin, ki se čez leto vse do novembra prosto pase po več kot 160 hektarjih pašnikov. Zanimivo, ob poti smo naleteli na ograjene panje čebel z električnimi pastirji, ki so zaščiteni pred kočevskimi kosmatinci. Pa ste vedeli, da iz čebelnjakov primarno ne kradejo medu? Panj napadejo zaradi hranljivih čebeljih ličink.

 

 

 

Nato smo se previdno podali po Medvedovi poti na sprehod ob robu pragozda. Oblečeni kot medvedi in dobro podprti smo se odpravili na pot. Na začetku nekoliko skeptični, kako bo v mrazu po gozdu gaziti po snegu, pa vendarle na koncu ni bilo tako hudo. Signala večinoma ni bilo, sicer pa telefonov tako ali tako nismo preveč pogrešali. Štartali smo nad meglicami, kjer so se skozi krošnje prikradli sončni žarki in se že takoj na začetku znašli pri Kraljici roga, 500 let stari visoki jelki. Letošnji prvi sneg se je tu v gozdu še kako obdržal, tako da smo lahko doživeli zimsko gozdno pravljico.

 

 

 

 

 

 

Večer je bil obarvan v kavbojskem stilu. Obiskali smo Ranč Marina, kjer se je vsakdo lahko preizkusil v jahanju v eni izmed največjih jahalnic v Sloveniji. Kasneje pa smo bili priča pravim kavbojskim plesom skupine Wild West. Pravi kavbojski klobuki in rutke so nam vlili pogum, da smo se še sami podali na plesišče ter se vsi skupaj naučili nekaj plesnih korakov.

 

 

 

 

 

 

 

Naslednji dan nam je lokalni mojster prikazal izdelavo lesenih žlic, narejenih kar preprosto iz bukovih drv. Ker smo jih tako pridno mehansko zbrusili, smo jih za nagrado lahko odnesli domov. Polni vtisov s kočevskega smo se na koncu pustili popeljati s prevezami na očeh do skrivnostnega bunkerja Škrilj, ki je bil zgrajen v času hladne vojne in je bil še do lanskega leta zaprt za oči javnosti.