Potop v mulj slovenskega morja, umetni podvodni greben in presenečenje

Pred mnogimi leti si je zdaj že pokojni biolog Ugo Fonda (njegova otroka, moja študenta, Irena in Lean vodita ribogojnico Fonda) zamislil, da bi na dno slovenskega morja postavili nekaj umetnih podvodnih grebenov (UPG), vendar zamisel nikoli ni doživela uresničitve.  Zaradi nerazumevanja njegove ideje, dolgih birokratskih postopkov, je Uga prej doletela smrt, ne da bi dočakal vsaj postavitev pilotnega grebena. Zdaj se zdi, da smo po letih birokratskih bojev, pa tudi nasprotovanj s strani nekaterih kolegov, od katerih tovrstnega upora ne bi ravno pričakoval, na dobri poti, da uresničimo vsaj pilotni projekt postavitve, pa čeprav enega samcatega UPG.

 

Lokacija je izbrana, leži poldrugi kilometer od Pirana, ob desni kanalizacijski cevi. Kolegi iz zavoda Seascape so me kot biologa in potapljača povabili k projektu, kar sem z veseljem sprejel. Tako sem si včeraj na licu mesta ogledal predvideno lokacijo in naredil nekaj podvodnih posnetkov. Mesto predvidene postavitve leži 23 m globoko, zanj je značilno muljasto oz. zamuljeno dno z vidljivostjo, ki  je bila v času potopa le kakšen meter. Potapljanje v mulju ob slabi vidljivosti je za marsikaterega potapljača prava nočna mora in nekaj v čemer večina ne uživa. Zame kot biologa, pa je t.i. »muck diving« vedno svojevrsten izziv, saj na takih potopih navadno lahko opazujem cel kup živih bitij, ki jih ne moreš videti nikjer drugje. Poleg tega sem tokrat preizkusil nov fotoaparat Olympus TG6 s pripadajočim ohišjem in bliskavico, ki dela presenetljivo dobre fotografije, pri čemer je celoten sistem priročen in lastniku zanj ni potrebno odšteti celega premoženja.

 

Dno, kjer sem opravil potop, je prepredeno s številnimi luknjami manjših in večjih dimenzij, ki skrivajo svoje stanovalce, vendar pa na površju mulja nastajajo tudi t.i. otočki sekundarnega dna. Te sestavljajo odmrla ogrodja organizmov, na katera se pritrjajo nova. Biologi to biocenozo imenujemo tudi ORM biocenoza (po ključnih elementih, kačjerepih iz rodu Ophiotrix (O), spužvah iz rodu Reniera (R) in plaščarjih iz rodu Microcosmus  (M). Ta biocenoza  je za slovensko morje značilna  in je res pravi mikrokozmus živih bitij. Tovrstne biocenoze  praktično ne najdemo nikjer drugje v Jadranu. Ta biocenoza je občutljiva na koncentracijo kisika v vodi, zato je velikokrat izpostavljena hipoksiji ali celo anoksiji, stanju, kjer zaradi posebnih hidrografskih razmer, zelo stabilnih in prekomerno segretih vodnih mas,  v pridnenem sloju vode zmanjkuje kisika. To lahko pomori celotne populacije bentoških živali, ki se pomanjkanju kisika ne morejo izogniti. Najhujši tovrstni pomor se je v Tržaškem zalivu zgodil leta 1983, glede na videno pa se, kljub občasnim sledečim hipoksijam, biocenoza sekundarnega dna uspešno obnavlja. Predvideni UPG, sestavljen iz betonskih skladov, povezanih s posebnimi mozniki v skupni velikosti 7.5 X 7.5. X 4 m bo na ravnem muljastem dnu ustvaril trdno podlago in številne niše, v katere se bodo lahko naselili oz. pritrdili novi organizmi. Zanimivo bo spremljati sukcesijo naseljevanja in opazovati kako tak UPG prispeva k povečanju ali bolje spremembi biodiverzitete na majhnem poskusnem območju.

 

Po kakšne pol ure je ritje po mulju tudi meni začelo nekoliko presedati, tako da sva se s potapljaškim partnerjem Robertom počasi začela dvigati proti gladini in svetlobi. Resnici na ljubo je bila zaradi obilice planktona tudi blizu površja voda zelena in vidljivost le kakšne tri metre. Potem pa presenečenje. Od nikoder so se pojavile salpe, pa ne tiste, ki jih večina pozna kot ribe. Pojavile so se tiste druge salpe (Salpa maxima),  pelagični želatinozni plaščarji nanizani v verigo, ki je bila dolga vsaj 10 m, v njej pa je bilo okrog 200 posameznih osebkov. Kakor se je pojavila, je ta neverjetna živa veriga tudi hitro izginila v zelenkasto mrakobo. A vseeno je ostalo nekaj krajših nizov in posameznih salp, ki sem jih uspel, na moje veliko veselje, tudi fotografirati. Redko videna bitja so se pojavila na pravem mestu ob pravem času, ali pa sem bil tam ob pravem času jaz.

 

Včasih moraš imeti srečo in v svoji dolgi potapljaški karieri, sem jih videl prvič. Pa naj še kdo reče, da je potapljanje v slovenskem morju dolgočasno.