Dežela, ki dobro diha

V teh dneh se velikokrat spomnim na Novo Zelandijo. Dejstvo, da se je pandemija skoraj ni dotaknila, ni naključno. Poleg sposobnih voditeljev in discipliniranih državljanov ima ta država nekaj bistvenega, kar jo dela privlačno in kar jo je rešilo najhujšega.

 

p

 

p

 

A gremo lepo po vrsti. Začnimo torej z idejo, da je Nova Zelandija dežela ovc. To nikakor ne drži. Jaz kar nisem mogla verjeti, da v prvem tednu potovanja po deželi Maorijev nisem videla niti ene same samcate ovčice. A ni splošno znano, da je v Novi Zelandiji dvajset ovc na vsakega prebivalca? No, resnici na ljubo niti ljudi nisem srečala, a vseeno se mi je zdelo sumljivo, da sem se prve dni vozila med prostranimi travniki, kjer se je paslo na tisoče … krav! Vsevedni Google mi je pojasnil, da se ovce skrivajo na jugu države, medtem ko imajo na severu več goveda. Poleg tega je ovc vedno manj (v zadnjih 30-ih letih se je število ovc prepolovilo – leta 1982 jih je bilo preko 70 milijonov, danes jih ostaja le še 29 milijonov), krav pa je vedno več (6 milijonov). Torej ima po novem vsak prebivalec svojih šest ovc in eno kravo.  

 

p

 

p

 

Marsikdo mi je povedal, da ga Nove Zelandija spominja na našo deželo pod Triglavom. S primerjavo se samo delno strinjam. Nekateri predeli dežele dolgega belega oblaka so zelo unikatni in niti malo podobni našim, po drugi strani pa se je včasih tudi meni zazdelo, da sem na kakšni slovenski planini.

 

Nova Zelandija in Slovenija imata dve skupni značilnosti. Prva je zelo raznolik naravni svet, druga pa prebivalci, ki so v tej naravi zelo aktivni. Vsi non stop kolesarijo, planinarijo, smučajo in jadrajo.

 

Naravnih lepot je enostavno preveč, da bi jih naštevala, je pa zanimivo, kako hitro prehajamo iz enega sveta v drugega. Tak tipičen koncentrat raznolikosti sem našla pri mestecu Taupo. Tam se lahko v istem dnevu sprehajamo ob očarljivi reki, podobni Soči, po poti obiščemo park gejzirjev, zavijemo še v naravne toplice, kjer se nekaj časa namakamo in kuhamo kot raki, nakar gremo še do bližnjega jezera, na katerem lahko jadramo s pogledom na zasnežene gore.

 

p

 

p

 

p

 

Presenetljivo je tudi to, kako hitro se v Novi Zelandiji mesto prevesi v podeželje. Pri nas imamo predmestja, ki se vlečejo in vlečejo. Celo iz naše majhne Ljubljane se je treba peljati kar nekaj časa, preden najdemo razgled brez hiš in ljudi. V Novi Zelandiji pa je dovolj deset minut vožnje in že smo spet sredi pašnikov, kjer ptički pojejo, krave prežvekujejo in nikjer ni nobene hiše. Spominjam se jase sredi divjega gozda, kjer sem nekoč kampirala. Tako globoko v gozdu je bila, da niti telefon ni lovil. Ne na poti do jase ne na njej nisem srečala nikogar. Naslednjega jutra sem sedla v avto in se po makadamski cesti odpeljala nazaj v svet. Deset minut kasneje sem zapeljala na asfalt, pol ure kasneje pa parkirala sredi Aucklanda.

 

p

 

Težko bomo našli turista, ki bi izjavil, da mu Nova Zelandija ni bila všeč. Le zakaj jo vsi tako vzljubijo? Že res, da ima očarljive gore, divje reke, visoke slapove in razvejane zalive, a vse to dobimo tudi kje drugje. Zakaj sem torej tri mesece vzdihovala vsakič, ko sem zapeljala okrog ovinka in se je pred mano odprl nov razgled?

 

Mislim, da je čar Nove Zelandije predvsem prostran življenjski prostor. V deželi, ki je tako velika kot Italija, živi slabih pet milijonov ljudi, to je petnajst oseb na kvadratni kilometer (v Italiji jih je dvesto, v Sloveniji sto). V Novi Zelandiji se lahko vozimo ure in ure, ne da bi srečali žive duše. Vsaka hiša na podeželju ima okrog sebe več hektarjev živozelenih travnikov. Najbližji sosed je nekaj kilometrov stran. Skratka, v Novi Zelandiji se res da dihati. Danes je bolj kot kadarkoli prej očitno, kako zelo je to pomembno.

 

p

 

 

Jasna Tuta
Jasna Tuta

Rodila sem se v Sesljanu pri Trstu. Pri morju. Ko sem bila še v otroškem vozičku, sem se z mamo sprehajala po Sesljanskem zalivu in z velikimi očmi požirala valove, ki jih je burja metala ob skale. Ko me je razganjala puberteta, sem našla zatočišče v tamkajšnjem jadralnem klubu. Tečaj jadranja na deski je bil idealen izgovor za druženje s postavnimi mladeniči. Kasneje se je oglasil materinski čut, takrat sem prevzela tečaje jadranja za otroke, pozimi pa sem zahajala v osnovno šolo. Po desetih letih vnetega pedagoškega dela je materinski čut popolnoma zamrl, oglasila pa se je želja po potovanju…

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi: