Divje, a lepe

Bilo je zgodaj spomladi, okrog aprila, sicer že davnega leta 2009. Iskala sem stanovanje, saj sem po zaključku doktorata morala zapustiti tudi svojo najemniško garsonjero v Domu podiplomcev v Ljubljani.

 

Želela sem na podeželje, v naravo, bližje gozdu, čeravno sem imela tedaj službo v Ljubljani, mi je ta postala pretesna. Želela sem še več gozda. Po srečnem naključju sem tako zajadrala v Velike Lipljene. Dan preden sem bila dogovorjena z lastnikom za ogled stanovanja, sem si pogledala kje to je, kakšna je okolica. In presrečna ugotovila, da so travniki v bližini začeli ne le zeleniti, ampak so se pojavljale tudi prve rož‘ce – in to divje orhideje, ali kukavičevke. Najbrž je bila to tista plus točka, ki je zagotovo pripomogla tudi k moji odločitvi, da sem nekaj let živela tudi tam. Priznam, tudi prisotnost medvedov. :) 

 

Kakorkoli, klančina je verjetno botrovala k temu, da tukaj hude mehanizacije ni bilo, niti gnojenja in kar srce mi je zaigralo, ko sem videla, kasneje, tekom leta, da pozno košeno travo domačini obračajo z vilami. Kot bi prišla v nek drug čas. Drug prostor. Ko sta me obiskala stara starša, so se dediju kar spomini vrteli na njegove mladostne dni, čeravno nikoli ni bil v teh koncih pred tem – a vzdušje, travniki polni rož, to je bila njihova mladost, še ko so kot otroci preživljali čas na paši. No, v teh travnikih se je rodila tudi moja ljubezen do zelišč. Starejši sosedje so bili izjemni poznavalci in še danes sem hvaležna za tiste ure pogovorov ob robu gozda, kjer smo se srečevali, naključno; vsak se je vračal iz svojih poti, in tako smo ob poti izmenjevali nabiralniške izkušnje. Nekega dne sta mi za avtomobilski brisalec pripela tavžentrožo, ker me ni bilo doma! Kakšno veselje je bilo videt to rož’co, ki je pred tem še nisem našla. Sedaj je v mojem iskalnem polju dobro prepoznavna. Hja, lepo se je spominjat teh časov… No, dediščina tega pa tudi to, da moje terenske pohode še danes vedno spremlja čutarica čaja iz zelišč, ki jih naberem sama.

 

A ostanimo pri orhidejah. Ne mislim le teh, ki se nam bohotijo po okenskih policah naših domov. V mislih imam tiste, ki jih včasih še opazimo ne. Ena takih je zagotovo rjava gnezdovnica (Neottia nidus-avis), brez klorofila, rjave barve in živi v simbiozi z glivami. Zanimivost pri njej je tudi vrstno ime – ki izhaja iz latinščine in pomeni – ptičje gnezdo. Namreč njene korenine tvorijo preplet – podoben ptičjemu gnezdu.

 

 

Ena bolj razširjenih je navadna kukavica (Orchis morio), a za oči fotografa, še zdaleč ne navadna. V resnici je prečudovita. Ko začneš gledati za rož‘cami, čas precej drugače teče. Ogledaš si jih z vseh strani, najdeš njen najlepši del in skušaš prikazati njen najboljši portret. To pa lahko tudi traja, glejte, da boste imeli s sabo podobno misleče, sicer vas hitro kje pozabijo.

 

 

 

Morda je lepi čeveljc (Cypripedium calceolus) res ena najbolj poznanih orhidej, po velikosti cveta tudi ena največjih evropskih orhidej. Meni je krasna in izjemna vsaka posebej. Je pa rastišč teh precej malo v Sloveniji in morda kljub vsemu ni odveč, če zapišem, da so najlepše v naravi, tam kjer jih opazimo. Pustimo jih tam, njihove lokacije pa naj ostanejo zaupne, da ne bodo prehitro “dobile noge”.

 

 

 

Seveda divje rastoče orhideje niso samo lepi čeveljc, morda naša najbolj znana, ali pa navadna kukavica. Orhidej je v resnici precej, precej več. V knjigi Branka Dolinarja „Kukavičevke v Sloveniji“ iz leta 2015 jih je zabeleženih 79 vrst in podvrst. Knjiga je izjemna pomoč za določanje vrst. A ker se rade tudi kaj križajo med seboj, je včasih nasvet ali pogovor z botanikom tudi dobrodošel.

 

 

Cvetijo od marca do oktobra, različne vrste. Nekatere bomo našli na suhih travnikih, druge na vlažnih. Tudi v hribih se najdejo, npr. naša endemična kamniška murka (Nigritella lithopolitanica).

 

Svojstvene med orhidejami so orhideje iz rodu mačja ušesa. Zanimivost pri teh je posebna oblika sožitja med orhidejami in žuželkami. Oblike cvetov in barvni vzorci kot na primer pri osjelikem mačjem ušesu privabljajo opraševalce. V resnici je to medena ustna, ki posnema samico žuželke. Podobnost je tako očitna, da se samci žuželk poskušajo pariti s cvetom, kar pa pripomore k opraševanju orhidej. Takih orhidej je kar nekaj: muholiko mačje uho, čmrljeliko mačje uho, čebeljeliko mačje uho, mahjnocvetno čmrljeliko uho …

 

 

Navdušenje nad orhidejami je nalezljivo. Govorim iz lastne izkušnje. V teh drobnih rožicah, krhkih in nežnih je shranjeno toliko modrosti narave, toliko barvitosti, toliko detajlev na cvetovih, da bi jih preprosto bilo škoda spregledati.

 

Ko boste letošnjo pomlad in poletje pa vse do jeseni obiskovali gozdove in travnike, vinograde, bodite pozorni tudi na drobno pod nogami – na barvito in nebarvito. Ustavite se, občudujte divje rastoče orhideje, s seboj odnesite le njihove fotografije, a pazite, da jih pri tem ne poškodujte. Ne skušajte jih izkopati, niti nositi s sprehodov domov v vaze stanovanj. Naj ostanejo divje, na tistih rastiščih, ki jim ustrezajo. Takšne so najlepše. Boste imeli motiv, da se še kdaj odpravite na sprehod, jih obiščete, spremljate in postanete njihovi zaščitniki oz. varuhi.

 

Tekst in fotografije: dr. Petra Draškovič Pelc