Kgalagadi

Čeprav na območju Južne Afrike obstajajo mnogo bolj znani in tudi dostopni nacionalni parki, npr. Kruger v Republiki Južni Afriki (RSA), Etosha v Namibiji ali Savuti v Bocvani, pa je čezmejni park Kgalagadi, ki si ga delita RSA (manjši del) in Bocvana (večji del), vsekakor nekaj posebnega. Obsega namreč južni del puščave Kalahari, pravzaprav suhe savane, kjer na leto pade povprečno le kakih 200 mm dežja. Če drugega ne, je Kgalagadi eden največjih afriških parkov, ki zavzema površino skoraj dveh Slovenij (38.000 km2). Za vizualno podobo parka so najbolj značilne vzporedne, s travo poraščene in z nizkim grmičevjem prekrite potekajoče rdečkaste sipine, ki pa resnici na ljubo še zdaleč ne pokrivajo celega parka. Drug tip pokrajine predstavljajo suhe rečne struge in slane ravnice ter posamezna drevesa, zlasti različne akacije, ki so odporne na izredno suhe razmere. Park je od nedavnega dostopen tudi z namibijske strani. Čeprav se v samo Namibijo park ne razteza, je iz te smeri v park vsekakor lažje vstopiti kakor iz Bocvane ali s precej mrtvega in oddaljenega skrajnega severozahodnega kota Južne Afrike. Meddržavni park Kgalagadi je izredno obširen park, bocvanska stran je v celoti prevozna le z zanesljivim 4x4 pogonom, pa tudi infrastruktura je v primerjavi z južnoafriško stranjo tu slaba. Meja med obema stranema parka teče po suhi strugi presihajoče struge reke Nossob in se na severu dotika namibijske meje.

 

 

V primerjavi z zgoraj naštetimi parki v Kgalagadiju ne boste videli velikih krdel živali, pa tudi umetno narejena vodna zajetja jih ne pritegnejo prav veliko. Prav tako od velikih petih v Kgalagadiju ni slonov in kaferskih bivolov. Zanje je tu vode preprosto premalo. Živali, ki tu živijo, so namreč navajene na sušne razmere, ki trajajo večino leta. Poleg tega pravilo, da največ živali lahko vidite zgodaj zjutraj ali pozno popoldne, za ta park absolutno ne velja.

 

 

 

 

 

 

Je pa Kgalagadi znan po velikih mačkah, zlasti levih. Kalaharski levi se od drugih populacij levov razlikujejo po črno obrobljenih grivah. Njihovo število v parku naj bi bilo nekje med 400 in 500, kar je za tako veliko območje malo, moramo pa vedeti, da so lahko teritoriji posameznega krdela ali celo samotarskih levov zelo veliki. Ti teritoriji v določenih delih parka, kjer je hrane manj, lahko dosežejo do 5.000 km2. To je skoraj 10-krat več od povprečnega teritorija levjega krdela. Za Kgalagadi je tudi značilno, da je tu manj levinj kakor drugod po Afriki, zato samci pogosto živijo bodisi samotarsko bodisi v istospolnih parih ali trojicah. Samotarski levi so tako tudi primorani loviti sami, kar v levjih krdelih drugod po Afriki ni prav značilno, saj večino lova tam opravijo levinje. Drug razlog, zakaj je v Kgalagadiju več levov kakor levinj, pa je v tem, da se skoti več samcev kakor samic. Kasneje so zaradi alfa samcev številni mladi samci primorani zapustiti krdelo in pogosto v pomanjkanju hrane in dejstva, da si morajo plen ujeti sami, ne preživijo. Ker je v Kgalagadiju pokrajina precej odprta in je dreves bolj malo, lažje kakor drugod opazite druge velike mačke - geparde, karakale in celo leoparde.

 

 

 

 

 

 

 

V času dvo in poldnevnega potikanja po južnoafriškem delu parka sva imela z ženo kar srečo, saj sva videla vse, razen leoparda, za nameček pa tudi največjega afriškega srboriteža – medarskega jazbeca, dokaj nečimrno in neustrašno bitje, do katerega kažejo spoštovanje celo kralji živali. Del tega spoštovanja je gotovo tudi posledica posedovanja jazbečevih smradnih žlez, s katerih vonjem se vsekakor ni dobro spopasti.

 

 

Kgalagadi je zaradi svoje velikosti vsekakor poseben park. Lahko se vozite uro ali dve, pa razen nojev, nekaj slokonogih gazel, oriksov, gnujev in kakšnega šakala ne boste videli prav veliko. Potem pa se vam na lepem sredi ceste pojavi ali karakal, ki ga boste drugod po Afriki zelo težko videli, ali pa opazite geparda, ki pleza na drevo, vedenje, ki drugje za to mačko ni ravno značilno. Še en dokaz, kako poseben je Kgalagadi, rdeče sipine in posebna afriška svetloba pa mu dajejo še dodaten čar.

 

 

 

 

 

Pa še eno prednost ima Kgalagadi v primerjavi s številnimi drugimi afriškimi parki. V njem je malo ljudi in pogosto lahko v opazovanju in fotografiranju živali uživate popolnoma sami.