Življenjski obračun ali klic srca

Svoj letni obračun pišem 23. avgusta. Ne v stilu večlistnih pisem, ki mi jih je včasih pošiljal Miloš, ki sem ga srečala pred leti na vlaku (preberi prispevek), niti popisanih strani v dnevniku, kaj šele na računalnik. Največkrat ga niti ne napišem na papir.  Zame je ta dan še vedno dan le zame. Ko se znam ustaviti, ko znam posedeti v gozdu in prisluhniti sebi.

 

Letos je 23. avgusta minilo 17 let od mojega zdrsa na Aljaski, ko sem obvisela na borovničevi korenini. Takrat sem ga v resnici res prvič zares naredila. Zavedala sem se, da je lahko naslednji trenutek morda zadnji. In da tako kot je zgrmel v prepad kamen, bi lahko padla tudi jaz. Med tem, ko je plapolal ponoči polarni sij nad glavo, ko sem stiskala korenino in poslušala zvoke, ki jih je nosila okolica, skupaj z žuborečim slapom v bližini, je srce dobilo odgovore, na vprašanja, za katera prej morda niti vedelo ni.

 

K sreči imam karabinček, s katerim so me rešili, še vedno pri sebi, da me spominja, na tisto, kar je pomembno v življenju.  Na tisto, kar vedno znova pozabljamo, za kar odlašamo na jutri… Na to, da ne pozabim živeti.

 

V teh 17 letih sem svoje življenje obrnila na glavo. Tedaj sem bila zasidrana v kemiji in svoje delo imela izjemno rada. Živela v Ljubljani. A pogrešala sem stik z gozdom. Zlasti odkar sem sem preselila v Kočevje in se dnevno vozila v službo v Ljubljano. Bit v naravi še več. Aljaska mi je odprla oči tudi v tej meri, da ne želim čakati do penzije, da bom lahko počela to, po čemer je hrepenelo srce. Danes so moja pisarna obširni gozdovi Kočevske, ki jih najprej odkrivam sama, skozi prizmo ujete svetlobe, občutij in vsega kar se me dotakne v danem trenutku. Velikokrat se prav v takih samotnih potepanjih zavem, kako srečna sem, da znam to videt, kot tudi da lahko to počnem in živim. Ne le ob vikendih, ampak tudi med tednom.  Vsak dan.

Slika

 

Lepo je sam odkrivat vse to in ta del rabim. Je kot hrana. Nastajajo zgodbe, ki rišejo neizbrisljive sledi v zemljevide naših src. Odziv volka na moje tuljenje, srečanje z risom, opazovanje medvedke z mladiči, včasih le barve jeseni v dežju ali premrzli prsti ob jutranjem svitu.  A ko vse to, kar tako močno ljubiš, obožuješ, srkaš, lahko predajaš naprej tudi drugim, ki pridejo spoznavat zanje neznane gozdove, je to še močnejše doživetje. Z gosti odkrivamo lepote Kočevske divjine, nekdanjih kočevarskih vasi, spoznavamo znamenitosti in skrivnosti gozda. Skušam jih navdušiti nad lepoto gozda, odpreti oči in srce za tisto divje in sveto, kjer skupaj zaznavamo.

Slika

 

Slika

 

A nekaj v tej tišini, kjer vlada vsaj odsotnost človeškega zvoka, mestnega vrveža, deluje neskončno pomirjajoče. Ne le name, pravzaprav na vse. Morda tudi to, da nas v tistem trenutku ne more zmotiti niti klic sodelavca ali prijatelja. Ujeti smo v kapsuli digitalnega detoksa in tudi to deluje blagodejno.

 

In med tistim pokončnimi stebli bukovih dreves, ko veter prinese s sabo tudi svežino jelovih iglic, in se žarki sonca poigravajo na  koži, pomislim, da je bilo spoznanje »tistega prvega letnega, morda celo življenjskega obračuna" imeti pogum, da segaš po sanjah. In to največje darilo Aljaske je še danes moj največji blagoslov.

Slika

 

Slika

 

Slika

 

Slika

 

 

Petra Draškovič Pelc
Petra Draškovič Pelc

Štajerka, ki si je za svoj brlog izbrala Kočevsko in ki ji ob misli na doživetja prostrane divjine Aljaske srce še vedno zaigra. Obožuje tišino, mir in svetlobo divjih, nedotaknjenih krajev, kot tudi neokrnjene predele domačega kočevskega prostora in Slovenije. Navdušena popotnica, radovedna občudovalka narave, turistična vodnica, avtorica številnih prispevkov doma in v tujini ter doktorica biomedicinskih znanosti, ki je svoje poslanstvo našla v (naravoslovni) fotografiji. Skozi svoje delo v okviru ARS NATURAE skuša izraziti ljubezen do narave in njenega ohranjanja.

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi: