Vtisi iz brezčasnega kotička Romunije

Kje smo, je dokaj jasno: Breb je majhna vasica ob vznožju gore Gutâi v odmaknjeni romunski pokrajini Maramureš, ki objema valovite hribe severne Romunije in se preliva čez mejo v Ukrajino.

 

Kdaj smo tam, pa na prvi pogled ni prav lahko ugotoviti. Sprehod skozi labirint ozkih potk in makadamskih cest, ki prepredajo vas, razkrije brezčasne prizore, ki so drugod že zdavnaj izginili. Lesene hiške, ki jih skupaj držijo le spretno izrezani lastovičji repi in pokrivajo ročno cepljene lesene skodle, se skrivajo za masivnimi lesenimi vrati, prekritimi z rezbarijami, zaradi katerih to območje slovi kot dežela lesa. Celo lesena hlevska vrata so pravo umetniško delo, dvorišča pred njimi pa polna živali iz otroških slikanic: samovšečen petelin, ki se šopiri pred svojim haremom; lesketajoči se konji in rožnati pujsi; lenobna mačka, ki drema na okenski polici; majhne ovce na pašnji v senci jabolčnih dreves.

 

 

 

 

 

 

 

Medtem ko je preostanek Evrope životaril v vročinskem valu, je dež redno obiskoval severno Romunijo, kjer vsako soparno popoldne prekine nenadna poletna ploha. Travne bilke so divje zelene barve in kar zažarijo v nizki večerni svetlobi, veje dreves pa se sklanjajo nizko nad ulico, škripajoč  pod težo svojih plodov. Tišino tega avgustovskega dne občasno zmoti toča oranžnih sliv, ki jih vaščani stresajo z vej in zbirajo v velika vedra. Horinca, lokalno žganje iz teh sadežev, jih bo grela vso zimo. Še malo naprej, na obrobju vasi, polja kar vrvijo od dogajanja. Cele družine s srpi kosijo visoko travo, premetavajo seno z lesenimi vilami in ga sušijo na hitro rastočih grmadah, ki so posejane vse naokoli. Ženske, ki se vedno kasneje odpovejo svojim tradicionalnim oblačilom kot moški, nosijo široka nabrana krila, segajoča do kolen in pisane rute, s katerimi si glave zaščitijo pred soncem.

 

 

 

 

Vsake toliko se Breb vrne v sedanjost: asfalt na cesti, ki vodi proti novi cerkvi, občasni Lamborginijev traktor, dve trgovinici, ki prodajata pivo in nekaj malega hrane. Namrgodena najstnica v kavbojkah in kratki majčki, izgubljena v svetu svojega telefona, mi je v opomin, da smo mestni ljudje vedno radi idealizirali vaško življenje, medtem ko lokalna mladina komaj čaka, da se odseli.

 

Danes ima skoraj vsakdo v vasi mobilnik in avto, a ti izbruhi modernosti se zdijo kot dobrodošli dodatki, in ne nadomestila, tradicionalnemu načinu življenja. Zaradi obilja polj, sadovnjakov in živine je večina družin samozadostnih, s kmetijami, ki so preproste, a dobro vzdrževane. Vsaka stvar ima svoje mesto in s svoj namen. S par izjemami na robu vasi je večina novih hiš še zmerom grajena iz lesa in polja še vedno obdelujejo na roko, z lesenimi orodji. Nikjer ni čutiti revščine in malodušja, ki duši mnogo drugih romunskih vasi.

 

V Brebu se čas premika po svoje, razteza se in širi, dokler ne izgubi vsakega pomena. Življenja vaščanov se še vedno držijo ritmov narave, vzhajanja in zahajanja sonca, minevanja letnih časov. Pomanjkanje kakršnih koli pravih znamenitosti pa tudi obiskovalca odreši tiranije turističnega ogledovanja. Breb ni kraj, ki si ga človek ogleda, temveč kraj, ki ga je treba doživeti - med dolgimi brezciljnimi sprehodi, med plesom gest in nasmehov, s katerim se da pogovarjati tudi brez skupnega jezika, v družbi prijaznih vaških psov in občasne avanturistične kure, ki ti sledijo med nabiranjem sladkih oranžnih sliv, ki kar same padajo z dreves.