Viva 2016 Upokojitev

Nerad pišem o stvareh, ki jih ne preizkusim v praksi. Sedaj, ko sem že nekaj mesecev upokojen, pa lahko strnem prve vtise o tem novem obdobju svojega življenja. Naj povem, da sem delo športnega pedagoga do konca, torej do izteka delovne dobe, opravljal z veseljem. Neposredno delo z otroki me je veselilo in mirno bi ga lahko opravljal še naprej.

 

Gozd
Pokoj je idealen čas za raziskovanja bližnjega gozda.

 

A tisto, kar največ šteje, je čas, ki sem ga sedaj pridobil za vse,  kar tudi še rad počnem. Zaradi delovnih obveznosti mi je vselej zmanjkovalo časa  še posebej za meni ljube stvari . V šali, da imam toliko dela, da nimam časa hoditi v službo, je bilo tudi veliko resnice. Prenekaterikrat sem istočasno jedel, bral časopis, telefoniral in razmišljal, kaj moram še postoriti. Vse, kar  sem počel, sem delal na polno, hodil v službo, bil z družino, pisal, predaval, plezal… in bil temu primerno utrujen, včasih že kar izčrpan; resda  učinkovit, poleg tega pa neprimerno bolj utrujen. Največja prednost upokojitve je dejstvo, da čas,  ki sem ga porabil na delovnem mestu,  sedaj lahko razporedim  za  druge dejavnosti. V miru lahko pozajtrkujem in šele potem počasi preberem časopis. Ko ga odložim, mi ostane dovolj časa, da razmislim o tem, kaj sem sploh prebral. Vsake naslednje dejavnosti, ki si jo seveda izberem in doziram sam, se lotevam bistveno bolj mirno. Zato sem lahko toliko bolj učinkovit. Umirjenost in svobodno odločanje o tem,  kaj bom počel, sta zame tako izjemen privilegij, da se mi je z upokojitvijo odprl nov svet.

 

 

Knjige
za branje še neprebranih knjig

 

 

Rek, da upokojenci nimajo več nobenega časa, seveda ne drži. Sumim celo, da so si ga izmislili zato, da še laže gospodarijo z njim. Prve tedne se mi je še malo oglašal pogojni refleks, da bo počitnic ali vikendov prekmalu konec in da je pametno v teh prostih dnevih še kaj postoriti. Kakšno olajšanje, ko sem se vedno znova zavedel, da tistega ponedeljka, ko bo treba v službo,  ne bo nikoli več.

 

Smučanje
za užitek na še nepresmučanih pobočjih

 

Upokojitve nikakor ne jemljem kot prenehanje svojega dela. Znanje, ki sem si ga pridobil kot športni pedagog, bom še vedno uporabljal. S pisanjem, alpinizmom, potovanji, športom in drugimi aktivnosti, ki me osrečujejo,  pa se bom toliko lažje in intenzivneje ukvarjal še naprej. Ne samo to. Celo opravila, ki so mi bila v preteklosti nadležna, recimo določena gospodinjska dela ali nakupovanje, zdaj opravim z bistveno manj nerganja.

V pogovorih s prijatelji in znanci o tem blaženem statusu upokojenca se nekateri strinjajo, večkrat pa naletim na drugačna mnenja. Da kdo zaradi takšnih in drugačnih vzrokov službo pogreša,  skušam še nekako razumeti. Povsem nerazumljivo pa mi je, da je zato, ker ne hodijo več v službo, nekaterim dolgčas ali pa zapadejo v malodušje.

 

Neprehojene poti
Za hojo po še neprehojenih poteh, za...

 

Že to, da se zjutraj zbudiš kolikor toliko zdrav, z občutkom, da je ves dan pred teboj, da si sam gospodar svojega časa, je dovolj za eno samo veselje. In potem vstaneš in ustvariš svoj dan. Po svojem okusu. Kaj bi hotel še več.

Viki Grošelj
Viki Grošelj

Rojen 3.6.1952. po poklicu športni pedagog s 40 leti dela v osnovni šoli, ob tem pa še vrhunski alpinist, himalajec, gorski reševalec in gorski vodnik.
Poleg številnih vzponov v domačih in tujih gorah sodeloval na več kot tridesetih odpravah v neevropska gorstva. V Himalaji pa opravil enajst vzponov na vrhove desetih od 14. osemtisočakov. 

Zadnje v Čebelnjaku: