Povsod je lepo, doma je najlepše

V teh dokaj nenavadnih časih lahko pišemo bloge doma, od doma in o domu, kajti potovanja in eksotični kraji so le še v preteklost oddaljen spomin in v bodočnost odmaknjena želja. Čeprav je v tem letnem času obdobje ptičjih migracij, ki ga navadno s fotoaparatom preživim v slovenskih in zamejskih obmorskih mokriščih, pa letos zaradi nastale situacije, nam že itak nepriljubljenim ljubljanskim »fureštom«, dostop do tja ni mogoč. Po tehtnem premisleku, sem se tako odločil, da bom pisal kar o tem kaj lahko človek vidi doma. Če ima to srečo, da živi na obrobju Ljubljane v zelenem okolju, celo ob potoku in ni omejen s štirimi stenami stanovanja ali v najboljšem primeru balkonskim razgledom na sosednji blok. Kot biologa me seveda privlači narava in ker se je v teh časih naše človeško življenje prisiljeno umirilo, se je morda prav zato v naši okolici drugo življenje razživelo. Ker sem doma, imam za stik z neposredno okolico doma več časa in tega namenim tudi krmljenju in opazovanju ptic. Tako mi je letos na že itak pester seznam 54 vrst, ki sem jih do zdaj imel priliko vsaj enkrat opazovati na svojem vrtu in bližnji okolici, letos uspelo dodati še vijeglavko in velikega žagarja. Vijeglavko je dokaj težko opaziti, saj ta, žolnam podobna ptica, ki prezimuje v sub saharski Afriki, v primerjavi z živo obarvanimi detli, ni prav vpadljiva, poleg tega pa ne bobna po deblih in jo zato zlahka spregledamo. Veliki žagar pa je raca, ki gnezdi v drevesnih duplih. Letos je kar nekaj samic redno obiskovalo dupla in veje na starem topolu, ki raste na drugi strani potoka pred našo hišo. Zaenkrat še nisem prepričan, če katera od njih tu tudi gnezdi, no saj bomo kmalu videli ali bodo po potoku zaplavali mladi žagarji ali ne.

 

Sicer krmilnice okrog hiše letos obiskuje neverjetno število raznih ptic, prednjačijo tiste iz družine ščinkavcev, od teh pa liščki, ki jih toliko kot jih prej še nikoli nisem videl. Poleg njih so dokaj pogosti tudi zelenci, nekoliko manj veliki zavaljeni dleski in navadni ščinkavci, redki pa so čižki. Od ptic, ki prihajajo na krmilnice so redni obiskovalci razne vrste sinic: velike sinice, plavčki in močvirske sinice, precej manj pogosti pa so meniščki. Poleg omenjenih ptičev krmilnice, oziroma pogače obiskujejo še poljski in domači vrabci, brglezi, taščice in ne tako redko celo veliki detli. Druge ptice se zadržujejo ob potoku, npr. sive in bele pastirice, iz prezimovanja so se vrnile tudi šmarnice, po vrtu se sprehajajo in spreletavajo kosi in cikovti, na vrhove dreves ob potoku včasih pristane par golobov grivarjev, to pa je tudi občasna preža postovke. Spodaj, tik na gladino potoka, šviga kot modra puščica gor in dol parček vodomcev, ki se občasno za hip ustavi na kakšni nad vodo štrleči veji, a se že ob najmanjšem vznemirjenju s svoje preže izstreli naprej po potoku.

 

V času karantene pa niso bili le ptiči tisti, ki sem jih imel priložnost občudovati, ampak me je v strugi potoka, kjer je zaradi letošnje suše vodostaj res nizek, presenetil tudi prav lep primerek svatovsko obarvanega sulca. Tega tu res nisem videl prvič, a letos je bil večji,  poleg tega pa mu je družbo delala družica z jasno namero drstitve. Pa še nekaj naj omenim, tudi netopirje gostimo v naši kleti, kljub korona virusu. Mali podkovnjaki so preveč koristni, da bi jih človek preganjal iz prostora, kamor itak le redko zaide. Še več, teh zdaj v javnosti precej osovraženih živalic, je verjetno na odprti podstrehi, ampak tja zaenkrat še nisem pogledal.

 

V skrajnem primeru, če mi postane doma dolgčas, pa se še vedno lahko usedem na kolo in se s fotoaparatom v nahrbtniku odpravim kršit občinske meje in karantenske zapovedi, kajti na poti po vaških cestah in kolovozih okrog Šmarne gore, človek prečka kar tri občine (Ljubljano, Vodice in Medvode), pa čeprav le na razdalji kakšnih 25 km. Morda bo ta karantena le poduk, da so naše občine res premajhne in da jih je 212 občutno preveč. Kakorkoli, ustavim se na bajerjih v Hrašah, kjer se ženijo veliki ponirki, na svoji migracijski poti pa se je tudi letos tam ustavilo šest ali sedem kvakačev in tudi dokaj redka rjava čaplja. Resnici na ljubo, pa sem slednjo opazil in se je razveselil šele doma na računalniku. Ob fotografiranju nekoliko večje in precej bolj vpadljive sive čaplje, sem njeno sorodnico preprosto spregledal. Včasih je dejstvo, da ne vidiš prav dobro lahko tudi razlog za prijetno presenečanje, ko si doma natakneš očala in pogledaš računalniški zaslon. Toliko, narava je lepa, ozrite se okrog sebe pa zdravi bodite.

 

p
Brglez - Sitta europea.

 

p
Čopasti ponirek opazuje svoj odsev na gladini večjega bajerja v Hrašah.

 

p
Kvakača sem nehote pregnal iz dnevnega počivališča, grmovja ob večjem hraškem bajerju, kjer se te nočne čaplje v mesecu aprilu pogosto ustavijo na migracijski poti.

 

p
Lišček - Carduelis carduelis.

 

p
Približni fotografski posnetek znamenitega portreta liščka (C. Fabritius, 1654), ki je navdihnil odličen roman Lišček (Goldfinch), zelo primerno karantensko branje.

 

p
Mali podkovnjak visi s stropa kleti naše hiše.

 

p
Navadna postovka si je izbrala prežo prav na vrhu velikega topola.

 

p
Ne tako redek, a redko opažen pepeljasti lunj se spreletava tik nad trstičjem manjšega bajerja v Hrašah.

 

p
Sivo čapljo zlahka opazimo, rjavo (na fotografiji skrajno levo) pa zaradi varovalne barve, ki jo staplja s trstičjem, veliko težje. Opazil sem jo šele doma na računalniku.

 

p
Sulec se potika v plitvi vodi potoka. Podobno kot lososi se tudi sulci hodijo drstit v manjše potoke.

 

p
Taščica - Erithacus rubecula.

 

p
Pod postovko, nekoliko nižje na rogovili starega topola pa sedi (morda tudi gnezdi) samica velike žagarice.

 

p
Samec velikega detla vedno pristane na nosilcu krmilnice in se potem kakor tudi sicer po deblu pomika navzgor do jedače.

 

p
Vijeglavka - Jynx torquilla.

 

p
Dva pripadnika družine ščinkavcev, zelenec in dlesk se na krmilnici grdo gledata.

 

Dr. Tom Turk
Dr. Tom Turk

Dr. Tom Turk je redni profesor za biokemijo na Biotehniški fakulteti, UL.  Po izobrazbi je biolog, je avtor knjig o življenju v Jadranskem in Sredozemskem morju, popotnik in naravoslovni fotograf, ki se sem pa tja še vedno potopi pod morsko gladino in tam posname tudi kakšno podvodno fotografijo. Zanimata ga predvsem varstvo narave in ohranjanje biološke raznolikosti. Je tudi član uredniškega odbora slovenske izdaje revije National Geographic.

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi: