Žiga Humar, 5. 4. 2019

Povest o dveh mestih (21. stoletja)

Saj poznate tisti klišejski rek, ki pravi: »Potovanje je edina stvar, ki jo lahko kupiš in te naredi bogatejšega«? Sam se po potovanju ne počutim kaj dosti bogatejšega, kar priča tudi znižano stanje na transakcijskem računu. Je pa res, da se mi na potepih utrnejo različne misli, ki potem hranijo mojo dušo in burijo analitičnega duha.

Tokratni zapis izvira iz drugega konca sveta. Skupaj z našim soteskarskim klanom smo se odpravili na Novo Zelandijo. A o soteskanju tam doli kdaj drugič, ko bo topleje. Danes raje o temi, ki vse bolj pesti človeštvo. O tem, kako narediti trajnosten redizajn družbe. Potrebne bodo spremembe naših navad in mest, v katerih bivamo. In mesti Singapur in Christchurch sta lepa primera, kako se na svoj način soočiti z izzivi 21. stoletja.

Na letalu med Zurichom in Singapurjem me oblije kurja polt, ko vidim naslednji posnetek:

In ko v zgodnjih jutranjih urah le pristanemo v Singapurju, sem kar malo nestrpen, ker si želim to revolucionarno mesto ogledati. Presedem na podzemno železnico, ki sem ter tja pokuka tudi na površje. Kraljujejo široke ceste, ki omogočajo visoko pretočnost prometa, in gigantske stavbe, v katerih ljudje delajo in bivajo. V letu 2017 je bila gostota prebivalstva 7909 prebivalcev na kvadratni kilometer (Ljubljana: 1052). Vse se zdi čisto kot solza. Ta sterilnost je kar malce moteča. Na javnem prevozu se vsi držijo reda. Na tekočih stopnicah se postavijo na levi rob, po desni pa tekamo padalci. Stopim iz podzemne železnice in odkorakam proti Marina Sands Bayu. Desetine tekačev pred delovnim dnem skrbi za svoje telo. Nato se bodo z javnim prevozom podali v eno izmed stoterih stolpnic, kjer bodo delali do poznega večera.

Poleg prometne in komunikacijske infrastrukture tako mesto potrebuje tudi strategijo upravljanja z naravnimi viri. Odločili so se, da uporabijo vsako kapljo vode, ki pade z neba. Vso vodo je treba uporabljati neskončnokrat. Naslednji vir je elektrika. Singapur je vzpostavil prvo testno plavajočo sončno elektrarno na svetu. Sonce so dali na svoj strateški načrt kot glavni vir obnovljive energije. A po podatkih, dostopih na svetovnem spletu, so leta 2018 95% elektrike še vedno pridobili iz zemeljskega plina. Zavedajo se, da težko računajo na obnovljive vire električne energije. Posledično so si zadali, da bo za namen cilja zmanjšanja porabe električne energije do leta 2030 vsaj 80% odstotkov stavb imelo certifikate zelenih stavb. Singapurčani gledajo daleč vnaprej – že danes se snujejo načrti za stolpnice, ki bodo postavljene čez 50 let.

Mesto raznolikosti. Uradni jezik Singapurja je angleščina, najmočnejša pa je kitajska četrt.

Posebno poglavje je urejanje odpadkov. Mestna država vsako leto pridela sedem in pol milijonov ton odpadkov. 60% odpadkov je recikliranih, 38% sežganih. 2% odpadkov pa ni mogoče predelati, zato so trajno odloženi na deponijo Semaku, ki ima kapacitete do leta 2035. Singapur se počasi loteva spodbud in kampanj za zmanjševanje odpadkov. Kako uspešne bodo, se bo pokazalo čez nekaj let. V skrajnem primeru jih čaka izvoz v druge države, za katere pa je vprašanje, ali bodo odpadke sploh želele sprejeti in ustrezno predelati/deponirati.

Notranji botanični vrt, ki prikazuje pragozd in vzroke za njegovo izumiranje.

V Singapurju sem spoznal izzive, ki jih takšno veliko mesto prinaša, če želi biti trajnostno. Globok poklon inženirjem, ki verjamejo v mesto in se na vse pretege trudijo, da bi postalo še bolj okolju prijazno in primerno za bivanje ob taki gostoti prebivalstva. A tam nekje zadaj v glavi je nekaj kljuvalo. Nekaj (zame) ni prav.

Dan kasneje prispem v Cristchurch, največje mesto na južnem novozelandskem otoku. Tam me pričaka povsem drugačna slika. Sem ter tja kakšna visoka stavba, nekaj dvopasovnic in ogromno zelenja. Po mestnem jedru vozi zgodovinski tramvaj, sicer pa je glavni način javnega prevoza avtobus. Zakaj je Cristchurch tako drugačen in ni podlegel stavbam, ki segajo v nebo? Pravzaprav je deloma tudi… A septembra leta 2010 se je začela serija potresov, ki je za seboj pustila opustošenje.

Kiwiji so bili postavljeni pred težko dilemo. Ali Christchurch popolnoma zravnati z zemljo in drugje zgraditi novi Christchurch, ali pa začeti z radikalno obnovo. Odločili so se, da bodo mesto ponovno postavili na istem mestu. Pri tem so morali upoštevati dognanja protipotresne gradnje, nevarnost naravnih nesreč in trajnostni način bivanja.

Po prenovi naj bi novi Christchurch zdržal tudi najhujše potrese.

Zaradi visoke potresne ogroženosti so sprejeli zakonodajo, ki dovoljuje gradnjo skeletnih večnadstropnih stavb do višine pet nadstropij. Vse večnadstropne stavbe morajo imeti najmanj 20 m globoke temelje in blažilnike potresnih premikov, da bodo lahko kljubovale naslednjemu velikemu potresu. Horizont Christchurcha torej ne bo nikoli tako sapo jemajoč, kot je singapurski.

Moderne zgradbe z blažilniki potresnih premikov.

V nasprotji s pričakovanji pa »Christchurch 2.0« nima širokih večpasovnic. Lokalne oblasti so mnenja, da smo v 21. stoletju, v dobi elektronskih komunikacij, in da so dnevne migracije (sploh z osebnim avtom) nepotrebne. Cest namenoma niso razširili, še več, celo zožili so jih in več prostora namenili kolesarskim stezam in javnemu prometu. Glavni cilj te strategije je zmanjševanje ogljičnega odtisa.

Mesto, kjer je bila še pred desetletjem spalna četrt, danes pa je gradnja tu zaradi nestabilnosti tal prepovedana.

Nova Zelandija 80% električne energije pridobiva iz obnovljivih virov (hidroelektrarne, geotermalna energija in veter). Ko smo pri ekologiji, pa je zanimiv še en podatek: kar 90% surovin, uporabljenih za gradnjo novih zgradb, je recikliranih ruševin. Žal pa država ni tako zelena, kar se tiče odpadkov – le 28% odpadkov je recikliranih. Preostalo pa konča na odlagališčih. Reševanje te problematike v deželi kiwijev dviguje vse več prahu. Počasi se zavedajo, da je skrajni čas za spremembe miselnosti, saj utegnejo izgubiti sloves zelene države.

Prebivalci Christchurca so v letih strahu in obnove postali pravi strokovnjaki za potrese. Turistični vodič z intiziazmom razlaga, kako pride do utekočinjenja tal.

Če primerjamo obe mesti, lahko vidimo, da sta bika za roke zagrabili čisto drugače. Singapur hitro raste in v skladu s kapitalističnim duhom teži k napredku. A za tako rast je treba imeti visok BDP. In ni presenetljivo, da je moto mesta: inoviraj ali umri. Mestni veljaki v Christchurchu pa strateško širijo mesto s počasnim tempom in skrbijo, da je položaj v vsakem trenutku obvladljiv. Ljudje v mestu so delovali zadovoljnejši. Zdelo se je, kot da imajo poleg službe še vedno življenje. Kar prevesi jeziček na moji tehtnici v prid Christchurchu. Pa vi, katero mesto bi izbrali?

Viri:

Žiga Humar

Že kot otroka me je kristalno čista voda gorskih potokov neverjetno privlačila. Z vodo sem se lahko igral vse dokler moje ročice niso bile čisto otrple od mraza. V najbolj produktivnih letih pa me je sla po dogodivščinah spet pripeljala tja. Začel sem soteskati in odkrivati lepote skritih gorskih kanjonov, ki so dostopne le dobro pripravljenim in opremljenim posameznikom. Kasneje se je moja pot prekrižala s potjo podjetja Our Space Appliances, kjer sem se usmeril na področje informacijske varnosti. In povem vam, moj poklic in hobi imata nekaj skupnega: pri obeh je pomembno prepoznavanje in obvladovanje tveganj.

Vsi prispevki:

Zadnje v blogu Čebelnjak:

Morda vas zanima tudi:

Anteja Kovačič
27. 12. 2017
Form the unseen into the seen

Povest o dveh mestih (21. stoletja)

Our space

Spremljajte nas

Kontakt