MOLDAVIJA: ROADTRIP V NAJVEČJO VINSKO KLET NA SVETU

Če komu iz Zahodne Evrope omeniš Moldavijo, v odgovor pogosto dobiš le zmeden pogled. Za to najrevnejšo in najmanj obiskano državo v Evropi je impresivno že, če jo v prvo najdeš na zemljevidu, kdor pozna še njeno glavno mesto, pa je res že pravi ekspert. (Kišinjev, mimogrede.) Res je, da Moldavija na prvi pogled ni nič posebnega: rahlo hribovita pokrajina, prepredena s polji sončnic in koruze, ki prvih pet minut izgledajo slikovito, a kmalu izgubijo svoj čar. A pol ure vožnje od glavnega mesta (se še spomnite imena?) pod to monotono pokrajino leži kraj, ki je izjemen zaradi čiste neverjetnosti svojega obstoja. Imenuje se Milestii Mici (izgovorjeno Milešti Mič)  in je  z dvesto kilometri podzemnih rovov in dvema milijonoma vinskih buteljk največja vinska klet na svetu.

 

In najboljši del? Edini način, da lahko obiščeš to ogromno vinsko zbirko, je, da se čez njen labirint tunelov zapelješ z lastnim avtom.

 

Z najinim ropotajočim, trideset let starim mercedesom se zapeljeva v temen vhodni rov. Na zadnjem sedežu nama družbo dela Andrei, mlad ruski štopar, ki je ob vhodu v klet iskal prevoz. Z bledim obrazom, ki mu še ni čisto uspelo pognati brade, plašnim pogledom in negotovo angleščino, ki po par besedah kar sama od sebe spet zaide v ruščino, izgleda kot nekdo, ki bi mu bolj ugajalo življenje v romanu Dostojevskega, a kljub temu nama takoj priraste k srcu – navsezadnje ne uspe vsakomur prištopati v vinsko klet sredi ničesar. Ob njem sedi naša vodička Marta, ki očitno ne odobrava najinega zarjavelega čuda nemške tehnike. Na splošno ima šarm in karizmo namrgodenega ruskega robota, s temu primernim naglasom. Sledi nam preostanek skupine, osem slovaških motoristov na rjovečih BMW-jih z odprto steklenico roséja iz trgovine s spominki za popotnico.

 

 

Podzemne ceste v Milestii Mici se imenujejo po vinskih vrstah, ki so shranjene v sodih – tako se zapelješ po Cabernetu, zaviješ levo na Sauvignon in potem voziš naravnost, dokler ne prideš do Feteasce – čeprav so sodi v resnici prazni. Vino hranijo v drugih delih kleti, kamor turisti nimajo vstopa, saj bi spremembe temperature in izpuhi vozil uničili vino, ki ima tako ali tako “raje tišino”, kot nam skrivnostno namigne Marta.

 

 

Tuneli, ki so dom te ogromne vinske zbirke, so začeli nastajati že v osemnajstem stoletju, zaradi izkopavanja apnenca za gradnjo hiš. Vinarno, ki je še vedno v državni lasti, so odprli leta 1969 in zdaj je za shranjevanje vina v uporabi 55 od dvesto kilometrov podzemnih rovov. Moldavija uživa sloves ene izmed glavnih vinskih regij vzhodne Evrope, saj njena vinarska tradicija sega več kot štiri tisoč let v preteklost, v času komunizma pa je bila kar polovica buteljk, ki so jih spili v Sovjetski zvezi, moldavskega porekla.

 

Po kratki vožnji, med katero hitro postane jasno, da bi bili brez Marte takoj izgubljeni, parkiramo avto in šopek motorjev ter se sprehodimo skozi Zlato zbirko, katerih milijon in pol steklenic, nekaterih še iz leta 1969, je prislužil tej vinski kleti mesto v Guinnessovi knjigi rekordov. Smo v veliki obokani sobani osemdeset metrov pod zemljo in v vsako smer je videti prašne vinske steklenice, zložene v skrbno oštevilčene polkrožne kamnite niše, ki se imenujejo caze (»hiše«). Vsaki dve leti pridejo sommelierji iz Francije, ki v imenu kontrole kakovosti v dveh mesecih poskusijo vino iz vseh 1200 niš.

 

 

 

 

Marta, vdana v usodo, da pač iz dneva v dan recitira vedno isti monolog, monotono drdra naprej: »Stabilna temperature in vlažnost v tej sobi sta popolni za staranje vin, ki jih varujemo kot dojenčke in vzgajamo kot muhaste najstnike. Zlata zbirka je res pravi raj na zemlji, ali bolje rečeno, raj pod zemljo. Ha ha, to je samo majhna šala.«

 

Pokukamo skozi špranjo v zidu, skozi katero lahko vidimo skrivno sobo, v katero nimamo vstopa. V njo so delavci skrili najboljše steklenice iz vinarne, ko je leta 1985 Gorbačov uvedel prohibicijo, med katero so uničili skoraj polovico moldavskih vinogradov. Steklenice so preživele protialkoholni pohod zadnjega sovjetskega voditelja in postale del moldavskega narodnega zaklada. Najstarejša steklenica, Moldovski šopek, je vredna 1500 evrov.

 

Ogled zaključimo v sobi za pokušino vin, kjer nas pričakajo prigrizki in veliki vrči rdečega, belega in desertnega vina, vsega skupaj skoraj liter na osebo. Problem je očiten – zelo velikodušne količine vina, ki ga želimo čimbolj izdatno okusiti v slabe pol ure, preden nas Marta spet nažene ven. Super! Ampak… kdo bo pa vozil ven iz kleti??

 

 

Na srečo dejstvo, da nimam vozniškega izpita, hitro razreši dilemo v moj prid in tako lahko uživam v polnih kozarcih mešanice sauvignona in rizlinga ter belega desertnega vina, medtem ko izjemno neposrečeni merlot sameva na mizi. Z vse bolj veselimi Slovaki, ki sedijo za sosednjo mizo, si razdelimo prigrizke in še celo najin plašni ruski štopar postane po dveh kozarcih vina malo bolj zgovoren. Vse prekmalu se vrne naša Marta, ki nas zdaj, ko se nas bo kmalu znebila, gleda skorajda s toplino v očeh: »Okej, zdaj pa gremo ven!«

 

 

Kaja Šeruga
Kaja Šeruga

Kot hči popotnikov sem svoj prvi potni list napolnila z žigi iz petih celin še preden so mi izpadli vsi mlečni zobje, pri osemnajstih pa sem razbila šparovček in se sama odpravila v svet. V zadnjih desetih letih sem si pridelala za kakšna tri leta solo potovanj – letu v Aziji pri osemnajstih je par let kasneje sledilo potovanje od Irana do Indonezije, vmes pa še par krajših izletov bolj potapljaške narave – vmes pa diplomo in magistrsko iz antropologije in globalnih študij, ki sta mi dali “odrasel” izgovor za selitev najprej v Berlin, potem pa še Buenos Aires in Delhi. Trenutno je dom nekje med Dunajem in mamino kuhinjo v Ljubljani.

Zadnje v čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: