KJE PA TI ŽIVIŠ?

Skozi evolucijo so se nam razvila čutila, da začutimo okolje v katerem živimo. Potem so minila tisočletja, da smo stvari okrog sebe poimenovali in se jih naučili prepoznati. Pa še tisočletja, da smo se jih naučili razumeti. Čeprav razumeti nekaj tako obširnega in kompleksnega kot je narava, je nikoli končana zgodba. Potem pa smo v stotih letih vse skupaj pozabili.

 

Od 71 v Sloveniji avtohtonih vrst gozdnih dreves, jih prepoznaš koliko? Od 3500 avtohtonih rastlin, 220 gnezdečih ptic, 180 vrst dnevnih metuljev, 3500 vrst nočnih metuljev, 72 vrst kačjih pastirjev, 30 vrst netopirjev?

 

 

V službi in družbi se počutimo bolje, kjer so ljudje prijazni, srčni, različnih pogledov od katerih vedno izvemo kaj novega, kaj drugačnega. Kjer so ljudje vseh sort, vseh vrst, tam je družba zdrava. Če pa se vmes najde še kakšna redka vrsta človeka, s prav posebnim znanjem, je še toliko bolje.

 

Enako je v naravi, v okolju kjer živimo. Vsaka vrsta živali in rastline nam nekaj pove. Kjer rastejo borovnice, so kisla tla. Kjer čivkajo vrabci, tam je vas. Kjer je pestrost vrst velika in so med njimi še take, ki jih ne dobiš ravno povsod, redke, tam je okolje zdravo. Ko pa enkrat začnejo vrste izginjati, pomeni, da se nekaj slabega dogaja, da delamo nekaj hudo narobe. Zato je dobro, da znamo vrste prepoznati in da jih znamo tudi varovati. In da jih na koncu tudi dejansko varujemo. Če je dobro za njih, je dobro tudi za nas. Ko  ne bo več lastovk, ne bo niti več pomladi. Le še huda zima nam bo ostala.

 

 

Vsaka kriza je odraz napačnega ravnanja. In tudi kriza izumiranja vrst je. Ob neukrepanju in pomanjkanju sprememb, pa gredo stvari samo še na slabše. Instinkt številnih organizacij in družbe je, da se, ko je kriza mimo, vrnejo na stare utečene poti in stvari počnejo na enak način, kot so to počeli prej. Ampak kriza vedno ponuja priložnost regeneracije in svežega, novega razmišljanja. Možnost inovacij in pogleda iz drugega zornega kota.

 

Eno preprosto vprašanje. Kje živimo, kje bi radi živeli?

 

Kot družba, povsod stremimo k pestrosti izbire. Več vrst izdelkov za isti učinek, za isto stvar. Le pri naravi brezbrižno opazujemo izginjanje vrst. Poskrbimo, da ne bo Spomenica postala le še bledi spomin našega zavedanja narave.