Kakšne barve je mraz pri minus 19

ko akordi noči izzvenijo v tišino, se v rožnatem jutru pri 19 pod ničlo usujejo kristalčki ledu s posušenega rmanovega cveta. Izgorel je v plamenih barvite jeseni in sedaj v milosti prihajajoče zime zori do pomladi. V spokojnosti tistega jutra kličem spomin. Kot pretežek sneg z vej se usuje ploha spominov in zalesketajo se v sončevem etru.



Minus 19, minus 23, minus 17… Mraz reže globoko, skoraj do kosti. V dihu se čuti ostrina. A koraki gredo naprej. Čemu rinem ven, ko pa je tako toplo doma za pečjo? Čemu iskati barvo mraza, ki se vsakič odstira v drugi podobi? Zdaj v rdeče žarečih odsevih v primrznjeni vodi, drugič skozi ledeno kuliso primrznjenih dreves. Tretjič v samotni tišini koraka v divjini.

 

 

V deviškosti sveže zapadlega snega si korak vije svoj gaz. Skoraj greh je stopiti v popolno neskončnost belega sveta, a vendar, kot vrbove veje v vetru, igrivo, tudi nagajivo, še bolj pa minljivo, se pod škripajočimi koraki poigravajo misli. Vzvalovijo kot polje zrele pšenice….
Samotno je. Tako tihotno. Kakšno žvrgolenje se oglasi tu in tam, a zelo redko. Pogled občasno ubeži na sledi košut, ki so si utirale pot skozi globok sneg …
Včasih same, včasih v družbi. Da, tudi jaz mnogokrat sama, kdaj tudi v dvoje. Je ravno tako lepo, še posebej, če si deliva radostne občutke doživljanja zime in vseh norosti in radosti. Nazadnje si s Stanetom skupaj utirava pot strmo navkreber. Cilj nama je bil jasen, volja pa tudi dovolj močna, čeravno sva vedela, da pred temo ne bova doma. V tišini se vijeva med primrznjenimi drevesi, gaziva po snegu, ki nama sega čez kolena in v tisti brezmadežni belini notranje doživetje greje srce, kljub temu, da čutiš, kako ti na hlačah zmrzuje primrznjen sneg. Bilo je pošastno lepo, če kaj takšnega sploh obstaja. Težko je opisati občutja, doživetja in kot že tolikokrat doslej, si v takih trenutkih želim, da bi se mi misli lahko nekam sproti zapisovale.

 

 

Nekaj tako prvinskega je v tem, da me vleče znova in znova. Videti naravo v vseh barvah leta. Predvsem pa to izkusiti. Slišati svoje misli, videti svoj dih. Začutiti sebe! Nemalokrat so mi ob jutranjem fotografiranju pri minus nevemkolikože prsti skoraj otrpnili. A duša je radostno vriskala ob vseh podobah, občutjih in prelivanjih barv na nebu.
Pa četudi so bili posnetki zgolj impresije. Notranje doživetje doživljanja jim da drugo vrednost. Zato pa je treba iti, pravijo, kajti, če ne greš, tudi zgodbe nimaš.

Petra Draškovič Pelc
Petra Draškovič Pelc

Štajerka, ki si je za svoj brlog izbrala Kočevsko in ki ji ob misli na doživetja prostrane divjine Aljaske srce še vedno zaigra. Obožuje tišino, mir in svetlobo divjih, nedotaknjenih krajev, kot tudi neokrnjene predele domačega kočevskega prostora in Slovenije. Navdušena popotnica, radovedna občudovalka narave, turistična vodnica, avtorica številnih prispevkov doma in v tujini ter doktorica biomedicinskih znanosti, ki je svoje poslanstvo našla v (naravoslovni) fotografiji. Skozi svoje delo v okviru ARS NATURAE skuša izraziti ljubezen do narave in njenega ohranjanja.

Zadnje v Čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: