Kako spoznaš vikend bojevnika izven njegovega terena?

»Ta ni čist diht, ga prav nič ne obrajtam. Star je že toliko, da bi si počasi lahko ustvaril družino, ne pa da v tiste luknje rine,« je komentar starejše sorodnice na moj življenjski slog. Marsikateri vikend bojevnik na račun svojih vikend bitk na stranski tir potisne družino in to drugim ponavadi predstavlja nekaj nedopustnega. Tako postanemo outsiderji, marsikdo pa z nami ne najde skupnega jezika pri komunikaciji. Običajno se ne pogovarjamo o aktualnih družbenih in političnih razmerah, mikro in makro ekonomskih tematikah, o katerih se praviloma spoznamo kot krave na boben. A če nam postavite vprašanje, kaj smo počeli ob koncu tedna ali pa v katero opremo nameravamo investirati v naslednjih mesecih, potem pa se usuje pravi plaz besed.

 

»Pickup line« smo torej obdelali. Pa poglejmo, kako nas lahko identificirate zunaj našega naravnega terena. Naš direktor je zadnjič hudomušno pripomnil: »Tako, da v ponedeljek zehamo v službi«. Priznam, bi bil kar ustrezen identifikator, sploh pred prvim kofetom. A to bi lahko držalo tudi za žurerje. Pred nekaj tedni sem bil povabljen na rojstnodnevno zabavo ob 50 letnici strica moje najdražje. Malce se je zavleklo, vam povem, še cel sledeči teden se mi je zehalo kot mlademu kosu. Utrujenost običajnega vikenda pa zbledi že v torek. Mogoče pa samo nisem navajen …?

 

Nedelja zvečer, kakšnih 14 ur kasneje pa sem že sedel v službi. Zehanje garantirano!

 

Odprtost glave zaradi zehanja torej ni tisti pravi pokazatelj. Lažje ga prepoznamo po njegovi opravi. Fine obleke niso za nas. Prisegamo na športne copate ali čevlje za dostope. Da smo družbeno kolikor toliko sprejemljivi, nase navlečemo kavbojke, zgoraj pa kak pulover s kapuco, po možnosti kakšne od blagovnih znamk, katere opremo sicer najraje uporabljamo. Pozimi je ni čez vpadljivo športno puhovko, če pa je dež, pa se zaščitimo z najmodernejšim goretexom, dežnike pa pustimo doma. Proračun za športna oblačila in obutev krepko presega tistega, namenjenega kavbojkam in puloverjem. Tudi mi smo podlegli potrošništvu in športna oprema in oblačila so premijska niša, kjer podjetja lepo služijo, in tudi tu smo šli v skrajnost, saj smo dandanes za kratke turne smuke bolje opremljeni kot naši predniki, ki so v 70.  letih osvajali Himalajo.

 

 

Prepoznate nas tudi po tem, da imamo avtomobile, ki jih bi nam zavidala marsikatera velika družina, a namesto otrok prevažamo vse sorte športno kramo. Takšno potujoče skladišče mora biti polepljeno z nalepkami, ki ponazarjajo naše aktivnosti, nepogrešljiva pa je tudi nalepka Corsica ferries, ki jo dobimo ob obisku Korzike. Korzika je namreč pravi raj za ljubitelje športov v naravi – pozimi lahko smučamo, poleti kolesarimo, plezamo, planinarimo, soteskamo, se spuščamo po rekah s kajaki in se potapljamo. Pravi kajakaši imajo na avtomobilu več takih nalepk, saj se vsako leto za prvomajske praznike zapodijo na Korziko kot kobilice na afriška polja.

 

Še en pokazatelj je število čelad, ki jih imamo. Sam postavljam zaščito betice na prvo mesto. No, kam pa bom sicer navesil vse te čelade, če se mi kaj zgodi … Najpogosteje seveda uporabljam čelado za soteskanje, sledi navadna kolesarska čelada, potem smučarska, potem kolesarska čelada z zaščito obraza, čelada za plezanje in čelada za jamarstvo in vsako  je treba nadomestiti, čim poteče rok trajanja, saj ne ustreza več varnostnim standardom. Enako pridno kot čelade zbiramo tudi nahrbtnike. Razmerje med številom nahrbtnikov in čelad je običajno 1:1 ali pa se celo prevesi nekoliko v prid nahrbtnikom.

 

Zbirka čelad

 

Investicije v opremo so visoke in verjetno bi si za protivrednost lahko privoščili vsaj kakšen avto, če ne celo omilili svojo stanovanjsko problematiko. A ko so investicije v opremo zaključene, so finance postranski problem. S spanjem si ne delamo preglavic, saj nam je prenočevanje pod milim nebom ali kampiranje na črno nekaj povsem sprejemljivega in vsakdanjega. Edina omejitev je število dni, kolikor si jih za takšne bitke lahko rezerviramo.

 

Bojevniški bazni tabor nekje v Švici. Foto: Andrej Hliš

 

A oprema še zdaleč ni vse, potrebno je tudi znanje. Gorska reševalna služba Slovenije sicer opaža upad nesreč, povezanih s slabo ali neprimerno opremo, a večji problem sta pomanjkanji znanja in izkušenj. Nemalokrat se ljudje podajo v neustrezne razmere ali pa na preizkušnje, ki jim niso kos. Zanimiva je zgodba kamniških reševalcev, ki so pod Brano našli zaplezanega gornika. Poklical jih je na pomoč, a po klicu splezal še nekaj deset metrov višje. Ko so ga reševalci vprašali, čemu je to naredil, jim je mož odgovoril: »Ja, da ne bi mislili, da sem se takega malega skoka ustrašil, sem splezal še čez enega, malo bolj zaresnega«. Dandanes je vse več vikend bojevnikov, ki za fotografijo, ki jo bodo kasneje objavili na družbenih omrežjih, tvegajo preveč. Je nekaj všečkov vredno res več kot vaše življenje?

 

Sela Nevea: vožnja po robu.

 

Torej bi spoznali vikend bojevnika, če bi ga srečali v Ljubljani. Naslednjič pa napišem kaj o obisku Korzike, kamor jo mahnem pred začetkom poletja.

Žiga Humar
Žiga Humar

Profesionalni ljubitelj raziskovanja podatkov, serviranih na vse načine. A moje življenje bi bilo prelahko, če bi imel eno samo ljubezen. Podatki so lahko ljubosumni na mojo ljubezen do raziskovanja sotesk. Egoistično bi bilo, da bi ta čuda narave držal samo zase. Zato vas skozi soteske popeljem v svojih prispevkih v Čebelnjaku, poleti pa tudi v živo, če zberete dovolj poguma.

Zadnje v Čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: