Kaj pravzaprav pomeni, če iz naših gozdov ponovno izgine ris?

Tekst in foto: dr. Petra Draškovič Pelc

 

Kaj pravzaprav pomeni, če iz naših gozdov ponovno izgine ris? Najbrž o tem niti ne razmišljamo. Večina od nas se verjetno nikoli ni srečala s to skrivnostno mačko s čopki na ušesih in pikastim kožuhom. Nimamo izkušnje, kako je, ko ti prekriža pot, v pravljicah ne nastopa, mediji je ne izpostavljajo kot krvoločno zver, morda nam le kdo kdaj omeni, da gledamo jezno kot ris, kadar imamo nekoliko bolj hudoben izraz na obrazu. Pa pravzaprav sploh vemo, kaj je ris? Kako živi? In kje?

 

p

 

Srečanja z njim so zelo redka, tako rekoč loterija. Tudi sledi okroglih šapic so precej redke. Še največkrat sneg razkrije njihove potepe. Kako vendarle ne, saj po analizi strokovnjakov projekta LIFE Lynx, ki so imeli velik del preteklega leta postavljene avtomatske kamere na precej velikem območju Slovenije, s katerimi so spremljali različne osebke risa, pri nas živi okoli 19 odraslih risov. A žal njihova vitalnost šepa. In zelo kmalu bi se lahko zgodilo, da te čudovite mačke ne bi imeli več možnost srečati v naših gozdovih. Kar je bila realnost leta 1908, ko so odstrelili zadnjega risa pri nas. Vse do leta 1973, ko so 6 osebkov ponovno naselili na Kočevsko. Danes je njihova usoda in s tem preživetje močno odvisna od nas ljudi, od naše pripravljenosti sobivanja z velikimi zvermi, ki velikokrat zahteva tudi posebne ukrepe. 

 

Pri vseh teh mojih potepih po Kočevskem se mi je le enkrat nasmehnila sreča. Od tedaj zagotovo vem, da sem rojena pod srečno zvezdo. Pot nama je s Stanetom tistega dne prekrižala risinja z mladičem. Pravzaprav se je ona, ki je prej oprezno sedela na štoru in verjetno spremljala vsak premik v gozdu, v hipu, ko sva jo uzrla, umaknila v mlado bukovje. Ko sva za hip pristopila bližje, je na listju v bližini štora počival mladič. Bila sva precej otovorjena, prostora za fotoaparat tedaj žal ni bilo. Tudi s telefonom se nisem želela približati, saj vem, da bi bil tak posnetek kvečjemu dokumentaren, a za to je dovolj, da »škljocnem« tudi od daleč, malega pa pri tem ne vznemirjam. 

 

p

 

p

 

Ko sva se previdno umaknila, sva šele dojela, da sva bila ta dan priča izjemno redkim dogodkom v naravi. Da je to poseben blagoslov. Samo bežen pogled redke vrste poplača vse tiste ure in dni, ko sva pozimi sledila v brezpotje v želji, da bi si razjasnila kakšen kamenček več v mozaiku najinega vedenja o risu. Doslej je bil namreč skoraj kot gozdni duh. Samo slutil si ga. Morda kdaj tudi čutil njegove poglede, a doslej ga nisva videla nikoli. Kdaj ti je za nagrado pustil kakšno stopinjo v snegu, spet drugič težko najden iztrebek, ki ga, kot mačka, tudi skrbno zakoplje. Enako tudi plen. In ravno zaradi takih »drobcev sreče« je vredno ohranjati te karizmatične živali. Brez njihove prisotnosti srne ne bi bile tako vitalne in zdrave, gozd bi dihal drugače. Kje bi bila čarobnost, ki prepreda naše misli, ko hodimo po takih gozdovih … Kje tista »budnost in prisotnost duha«, ko hodimo po gozdu, kjer so doma velike zveri?! Seveda, to ni nič oprijemljivega! Od tega ne bomo nič zaslužili. Bo pa naš notranji in duhovni svet bogatejši. Vrednejši. A to sploh še kaj šteje danes?!

 

p

 

Te dni se mi misli ponovno vračajo na to posebno srečanje. V nekoliko drugačni sestavi ga podoživljam. V družbi akademskih umetnikov likovne kolonije se pogovarjamo o risu, ga skušamo spoznati še bolje. Seveda mnogim, ki nimajo te izkušnje, da bi ga videli v živo pomagajo člani projektne skupine LIFE Lynx preko predavanj, tudi terenskega potepa. Nato pride čas za ustvarjanje, za umetniško videnje svojega risa. Poteze čopiča izrišejo risa, papir se trga, sobane preplavi prijeten vonj terpentina. Včasih je podoba izjemno realistična, včasih ga le slutimo. Spet drugič jih je na kupu 6 ali več, ki morda skušajo nadrealistično povedati svojo zgodbo. Vsak je drugačen, vsak nastaja na podlagi lastnega »videnja«, predvsem pa doživljanja in čutenja risa v duši umetnikov v varnem okolju akademske umetnice iz Lancovega Brigite Požegar Mulej. 

 

p

 

p

 

p

 

Ris bo zagotovo ostal na teh platnih, grafikah, fotografijah. Brez dvoma. Tudi v srcih vseh teh umetnikov, ki morebiti pred tem niso niti razmišljali o risu kot o svojem ustvarjalnem opusu. Ostal bo tudi v mislih in nagovarjal tiste obiskovalce, ki si bodo pogledali našo razstavo. Morda tudi njihove družine in prijatelje, saj bo beseda tekla tudi o tem ustvarjalnem tednu kolonije. Vendar to seveda ni dovolj, da bo ris ostal tudi v naših gozdovih. Zgodba tukaj je bistveno kompleksnejša. In, z doselitvijo 10 risov iz Romunije ali Slovaške na slovenska tla do leta 2024, kakor je plan v okviru projekta LIFE Lynx, bo to seveda bistveno bolj verjetno. A še vedno bomo morali velik delček prispevati tudi sami. Tudi preko takšnih likovnih akcij o ozaveščanju. Da mi risa sploh postavimo v svoje misli in začnemo o njem razmišljati. Da nam bo zanj sploh postalo mar! Ko spremenimo naš pristop, bomo tudi do narave dovzetnejši. Naš svet bo bogatejši. Bolj srečen. Ko sprejemamo odločitve, ki so tudi v prid divjim živalim. Morda se še ne zavedamo dovolj, a zdravo okolje za risa je tudi zdravo okolje za nas in naše otroke. S tem, ko varujemo risa kot krovno vrsto, varujemo tudi ostale živali, in nenazadnje ustvarjamo boljše in bolj zdrave pogoje za življenje človeka. In ko boste naslednjič hodili po gozdu, si poskušajte predstavljati, kako bi vaš sprehod obogatila prisotnost tega karizmatičnega muca. Če ne, pa vprašajte vaše otroke! 

 

p

 

Petra Draškovič Pelc
Petra Draškovič Pelc

Štajerka, ki si je za svoj brlog izbrala Kočevsko in ki ji ob misli na doživetja prostrane divjine Aljaske srce še vedno zaigra. Obožuje tišino, mir in svetlobo divjih, nedotaknjenih krajev, kot tudi neokrnjene predele domačega kočevskega prostora in Slovenije. Navdušena popotnica, radovedna občudovalka narave, turistična vodnica, avtorica številnih prispevkov doma in v tujini ter doktorica biomedicinskih znanosti, ki je svoje poslanstvo našla v (naravoslovni) fotografiji. Skozi svoje delo v okviru ARS NATURAE skuša izraziti ljubezen do narave in njenega ohranjanja.

Zadnje v Čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: