Jutra so lahko tudi takšna

 

Kadar se iz Ljubljane peljem proti Primorski in ko prečim cestninsko postajo na Logu, zmanjšam hitrost vožnje. Takrat se mi glava kar sama obrača v levo. Tam se namreč nahaja Ljubljansko barje, ki je že pred dobrimi 6000 leti nudilo zatočišče tistim pravim ekološkim poljedelcem – koliščarjem. Zgodbe o njihovih naslednikih je Janez Jalen strnil v zame najlepši slovenski trilogiji - Bobri. Skrivnosti, ki jih pokrajina občasno zakriva s svojo meglico, mi niso dale miru,  in odločil sem se pokukati v njeno nedrje. Potrebščine za vstop v čudežno deželo so zelo skromne. Nekaj vode in jabolko, dve. Vseeno tudi fotoaparat, čeprav sem se že vnaprej zavedal, da fotografija ne bo ujela  vse  čarobnosti. Ker so tudi Koliščarji imeli svoja prevozna sredstva – drevake, jaz pa sem se tokrat odločil za kolo.

 

Sprva asfaltna cesta, ki preide počasi v makadam in kasneje v kolovoz nakazuje, da civilizacija počasi pojenja. Mrak in tančica megle zakrivata obronke, zato je orientacija nekoliko težja. Hladno, rosno avgustovsko jutro nakazuje, da v kraje prihaja jesen. Dodaten dokaz ponujajo tudi koruza polja, ki z zgubanimi in rjavimi listi počasi pričakujejo kmetijsko mehanizacijo za žetev. V daljavi nad dogajanjem skrbno bdi Krim kot kralj nad svojimi podložniki in se  dviguje čez 1000 metrov visoko. Le-ta je prvi deležen sončnih žarkov.

 

 

 

Zarja prične zbujati živalske lokalce. Predstavljam le manjšo motnjo, vendar ohranjajo varno razdaljo. Ujamem zmedene poglede ob prežvekovanju sočne trave. Izza ločja pokuka še kuna, s katero si izmenjava bežen pogled, pa je že ni več. Občudujem sluh srnic, ki se kljub moji tihi vožnji v trenutku poženejo v dir. Prav tako se zajci umikajo s ceste ravno dovolj, da se čutijo varnega pred vsiljivcem.

 

 

 

 

Svetlobe je vedno več, sončni žarki se prebijajo skozi ločje in pričenjajo sušiti rosne kapljice. Vožnja čez barje me nehvaležno prekriva s tanko tkanino, ki so jo pajki spredli čez noč v upanju na sočen zajtrk. Ampak vse skupaj priča o nedolžnosti. Megla je sedaj že pošteno odgrnjena. O njenih sledovih priča samo še koprena, ki se dviguje nad strugo Ljubljanice. Ta se kot kača vije čez barje vse od njenih številnih izvirov na Vrhniki proti prestolnici. Živahnost je čutiti, predvsem pa slišati na vsakemu koraku oziroma obratu pedal.

 

 

 

 

Zapeljem se še skozi naravni rezervat Mali plac v bližini Bevk, kjer je ostanek prvotnega barja, tistega preden je človek posegel vanj in ga predelal v kmetijske površine. Tam najdem rastlinje, ki ga kljub vsemu času, ki ga prebijem v naravi, doslej še nisem videl. Široka steza skozi Mali plac priča o številnih obiskovalcih,  tistih, ki se radi umaknejo od vsakdanje gneče;  da spočijejo glave, da premislijo o poslanstvih, da se vrnejo v preteklost.

 

 

Sonce je že visoko, jutro se je prevesilo v drugo polovico. Očitno sem si oporne točke povratka dobro zapomnil. Z zanimivostjo ugotavljam, da pokrajina ob drugačni svetlobi ponuja povsem drugo podobo. Sklepne misli zaključim z zaobljubo, da nekoč pospremim barje k nočnemu počitku. Prav tako z večerno vožnjo s kolesom. In dvema  jabolkoma. Zdaj pa na šiht.