Globošak - gorenjesavinski lepotec

Bip, bip, bip. Pokonci me vrže zvok budilke, ki naznanja, da se bo treba izviti iz objema tople postelje. Tokrat ne zlorabljam funkcionalnosti dremeža, kot to počnem med tednom. Končno gremo soteskat. A kam? Ta odločitev je zame najtežji del celotne dogodivščine. Sotesk je res veliko, a vedno je treba upoštevati razmere. Dolžino, vodnatost, vodostaj, vreme, temperaturo, izkušenost skupine… Življenje je pač polno kompromisov, sklepati jih moramo v družini, s partnerji, v službi in tudi pri soteskanju. In po daljšem tuhtanju določim cilj– sotesko Globošak.

Globošak med Strevčevo in Goljarjevo pečjo.

Globošak je precej vertikalna soteska v Logarski dolini med Strevčevo in Goljarjevo pečjo pod Olševo. Gre pravzaprav za grapo, ki je niti izkušeni soteskarji ne bi opazili. A na srečo sta jo pred leti odkrila dva lokalna vodnika in jo vzorno opremila. Od tedaj jo z veseljem obiščem ob prehodnih obdobjih, saj je blizu, krati pa jo odlikuje čudovit zgornji del. Pa še eno super prednost ima: do Podolševe, kjer vstopimo v sotesko, nas pripelje cesta. S tem odpade več kot ura grizenja kolen. Kot zanimivost naj omenim, da je kraj Podolševa bil vse do leta 1953 imenovan Sveti Duh, potem pa so ga preimenovali v skladu s povojno zakonodajo. A pri domačinih se ta sprememba ni tako prijela. Še vedno jih veliko uporablja staro ime. Še en dokaz, da politika ni uspešna pri vsiljevanju svojih mnenj.

Zgornji del soteske.

Z ekipo se dobimo v vasici Solčava, kjer spijemo kavo in načrtujemo dan. Od štirih udeležencev smo kar trije fotografi, zato se Klemen odloči, da bo danes raje samo soteskal. Včasih je pač dobro fotoaparat pustiti v avtu in zgolj uživati v lepotah narave, neobremenjen z iskanjem motivov. Sam pa sem imel namen testirati novo opremo. Načrt smo hitro skovali, dogovorili smo se glede opreme in transferjev. Vzeli bomo 110 m vrvi, parkiramo na izstopu iz soteske, nato pa se z Andrejevim avtom zapeljemo do vrha. V veselje mi je soteskati z ekipo, ki ne potrebuje dolgih usklajevanj. Vsak ve, kje je njegovo mesto in kaj potrebuje s seboj. Pri Svetem Duhu se skobacamo iz avta. Čaka nas še 20 minut gaženja snega in drsenje po zadnji plati po grapi pred vstopom v sotesko. Ugotovim, da je sneg čudovita pogruntavščina, saj nam olajša sicer nerodni spust.

Fotograf pri delu.

Hkrati zna sneg tudi ponagajati. Vodnika, ki sta opremljala sotesko, sta prvo sidrišče pozicionirala v skladu z mislijo Malega princa: »Bistvo je očem nevidno, kdor hoče videti, mora gledati s srcem«. Res ga je težko opaziti. A po nekaj minutah razkopavanja snega sem ga vendarle našel in vstop v sotesko je bil s tem odprt.

Priprava na spust po vrvi.


Pogled proti zgornjem delu.


V zgornjem delu zaklop na fotoaparatu ne počiva. Voda si je ustvarila prav kraljevsko pot proti dolini. Igrivo poskakuje po stopnjah. Občudovanja vredna naravna mojstrovina. Zalotim se, da razmišljam o prihodnosti. Kaj, če bi se rodil čez nekaj milijonov let, ko bo tudi spodnji del soteske tako lepo izdelan. Včasih sem kar malce jezen nase, ker takole razmišljam, namesto da bi bil zadovoljen s tem, kar mi nudi trenutek.

Akcija!


Pred spustom čez najvišji slap si privoščimo še malo zabave. Na robu tolmuna je namreč precej velika skala, ki jo privalimo do roba. Ob tem Tina komentira, da naj ne delamo traparij, češ da bo skala zadela spodnje sidrišče. Hitro jo utišamo, da spodaj pač ni sidrišča in fanta skalo veselo porineta čez rob. Naj ob tej priložnosti odkrito priznam, da je ženska intuicija nekaj, čemur je včasih treba zaupati. Dejstvo je, da Tina ni bila daleč od resnice, spodaj je res bilo sidrišče, skala pa ni padla daleč od njega. Ko smo se spustili do dna, smo videli, da je kakšen meter stran zadela steno in se raztreščila na prafaktorje. Fantje smo se ob tem neskončno zabavali, Tina pa ni bila videti ravno navdušena.

Valjenje skale.


Ob tem se mi utrne misel, da smo si ženske in moški različni. Rekel bi, da imamo moški v sebi malo več otroka, ženske pa več preudarnosti, zato je še kako pomembno, da se spoštujemo in toleriramo drugačnost. Sicer razmerja postanejo kot spust po slapu z veliko vode, ki te na koncu zaduši. In potem se končajo vse lepe stvari.

Ostanki snega v soteski.




Plezanje po drsečem lesu zahteva malce drugačno tehniko.

Žiga Humar
Žiga Humar

Profesionalni ljubitelj raziskovanja podatkov, serviranih na vse načine. A moje življenje bi bilo prelahko, če bi imel eno samo ljubezen. Podatki so lahko ljubosumni na mojo ljubezen do raziskovanja sotesk. Egoistično bi bilo, da bi ta čuda narave držal samo zase. Zato vas skozi soteske popeljem v svojih prispevkih v Čebelnjaku, poleti pa tudi v živo, če zberete dovolj poguma.

Zadnje v Čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: