Brez vode ni življenja

 

Velikokrat povem, da so časi soteskanja zaradi adrenalina že davno mimo. Danes nas na naše odprave vlečejo predvsem želje po novih zgodbah. O tem, kako smo cel teden bivakirali pod milim nebom, ki ni kazalo usmiljenja, in ob tem vsakemu nalivu verbalno poonegavili bližnje sorodstvo in vse po spisku. No ja, bila je tudi noč, ko sem vedril pod stopnicami cerkve. Mogoče se mi je tako tisti zgoraj hotel oddolžiti za vsa neprespana in premražena nedeljska jutra, ko sem ždel pri maši. Dragi Bog, če to bereš, vedi, da še nisva poračunala! No, potem pa so tukaj še klasične zgodbe o tem, kako smo podtaknili skalo v nahrbtnik naši »dohtarci«, ki že tako tovori težko prvo pomoč. Krivec je seveda dobil milo za drago, vrnila mu je s skorajda celim balvanom. Savinjčank pač ni pametno jeziti…

 

 

Poleg zgoraj omenjenih zabavnih peripetij, ki jih bomo pripovedovali našemu potomstvu, letošnja spomladanska odprava na grško Kreto prinaša grenko zgodbo. Zgodbo o ljudeh, ki se zavedajo, da vodo potrebujejo kot lastno kri, a hkrati z njo delajo kot svinja z mehom. Enkratno civilizacijsko doživetje – vam rečem.

 

 

Kretski namakalni sistemi

 

Zavijte v najbližjo trgovino, kjer boste na oddelku z zelenjavo našli kretske pridelke, saj milo podnebje zagotavlja rast zelenjave v hladnih mesecih. A kaj, ko jim Pozejdon poleti ni naklonjen, pa četudi mlade Grkinje zgoraj brez na vse pretege plešejo za dež. Nežnejšemu spolu očitno ne uspeva, zato so se stvari lotili dedci, ki so pričeli urejati namakalne sisteme in postali rekordni porabnik alkatenskih cevi. Pristop pa… hja, daleč od celostnega. Na vrhu soteske Arvi, ki je najjužnejša soteska Evrope, najdemo 15 različnih alkatenk, ki nekaj časa peljejo skozi sotesko, nato pa ob stenah strmo »pikirajo« proti obali. Prav je, da ima lokalno prebivalstvo vodo, s katero zaliva pridelke, a vseeno…

 

 

Pri projektih naj bi težili k minimalnemu vplivu na naravo in ekosisteme. Zakaj torej skozi sotesko napeljevati 15 cevi, če bi lahko isto dosegli z eno, debelejšo? A to je le estetski vidik. Še bolj zmoti odgovornost pri ravnanju s poškodovanimi cevmi. Te namreč nadomestijo z novimi, stare pa enostavno odvržejo v sotesko. »Jih bo že voda odnesla«. Ne le, da bodo tam ostale za vedno ali pa pristale v morju, ostanki cevi predstavljajo tudi veliko nevarnost. Leta 2005 so ameriški soteskarki komaj rešili življenje, ko se ji je noga v kalni vodi zataknila pod cev, ki je ostala v slapu. Celotno zgodbo o tej nesreči najdete na blogu Canyon Tales.

 

Strategija ravnanja z odpadki

 

Le nekaj kilometrov stran od Arvija se nahaja soteska Portella, ki ima nad seboj vasico s precej inovativnimi prebivalci. »Genialci« so ugotovili, da se je smeti najlažje znebiti tako, da jih enostavno odvržejo v sotesko. Posledično rastline po vsakem dežju obrodijo PVC vrečke, pričakajo pa nas tudi tolmuni, kjer smeti plavajo kot smetana na kavi.

 

 

Preizkušen recept so uporabili tudi pri kanalizaciji. Kmetje v dolini s to vodo, polno fosfatov, zalivajo tudi svoje rastlinjake. Rastline rastejo hitreje, težko pa temu rečemo biološka pridelava zelenjave. A najbolj skrb vzbujajoče je, da preostanek vode odteče direktno v sredozemsko morje, ki je največji ekološki problem na svetu. Sredozemlje ima le gibraltarsko ožino, kjer se voda lahko izmenjuje, hkrati pa ni nikjer na svetu morja, ki bi ga industrija tako dolgo intenzivno onesnaževala – vse od industrijske revolucije dalje. Ostala morja so večja in medsebojno povezana, kar pa pomeni le to, da bo ekološka bomba eksplodirala kasneje. Mediteran je problem današnjega časa, ki mu posvečamo premalo pozornosti, Portella pa pri tem predstavlja le pljunek v morje.

 

 

Po kretski izkušnji iz glave ne morem izbiti stare indijanske misli: »Zemlje nam niso podarili naši očetje. Sposodili smo si jo od našim otrok«. Bodo tudi naši potomci brezskrbno čofotali po sredozemskem morju, kot smo mi? Bodo sploh še kje lahko uživali pristno naravo?