Božja statistika

Le nekaj dni nas še loči od božiča … Pa da ne bo pomote – ne od Jureta Božiča, direktorja Ourspace-a (in vseh njegovih, ki tam delajo!) … :) V mislih sem imel predvsem ta krščanski praznik in prav je, da mu tudi jaz namenim nekaj besed.

 

Ko sem pred nekaj leti pripravljal reportažo o projektu GRIP (Groenland Icecore Project), kjer so znanstveniki s pomočjo 3029 metrov globoke vrtine v grenlandski led sledili klimatskim spremembam kakih sto tisoč let v preteklost, sem obiskal tudi klimatološki laboratorij LGGE v Grenoblu. Datiranje koščkov ledu, ki so jih dobili iz vrtine, je za zadnjih nekaj tisoč let lahko izjemno natančno. Po besedah prof. Claudea Boutrona, ki je specialist na tem področju, lahko s posebnimi metodami določijo celo vsak dan posebej! In takrat mi je, kakor posvečeno relikvijo, pokazal košček ledu, pravzaprav sprijet sneg, ki je padal na božično noč leta 1, se pravi takrat, ko naj bi se v betlehemskem hlevčku rodil eden najslavnejših mega zvezdnikov vseh časov – Jezus Kristus namreč. No, vsaj tako trdijo nekateri …

 

Prof C. Boutron in sneg za božič leto 1 n.š.

 

Kar nekako v zakup smo vzeli »resnico« o tem, danes tako neizpodbitnem, datumu Kristusovega rojstva, ki so si ga pravzaprav izmislili in začeli praznovati šele v četrtem stoletju po betlehemski epizodi hlevske brezmadežnosti. Takrat je potreba po malikovanju takih in drugačnih simbolov postajala vedno bolj nujna, saj je Cerkev začela obvladovati in oblikovati takratni svet predvsem po svoji podobi. Ali kakor je rekel genialni stand-up komik George Carlin v svoji razlagi, zakaj imamo natanko deset božjih zapovedi: »Because it sounds official!!!«

 

 

 

 

Torej je bilo treba uradno določiti tudi datum rojstva takega pomembneža, kot je bil Jezus. In so ga! Kot po naključju se je »čisto slučajno« ta veličastni dogodek zgodil na datum, ki je že v poganstvu veljal za nekaj posebnega. Zimski solsticij je bil za ljudi, ki so bili tako popolnoma prepuščeni na milost in nemilost takrat vsemogočni naravi, zagotovo eno najpomembnejših obdobij v ponavljajočem se letnem ciklu. Zgodovinar in etnolog Damjan Ovsec je nekoč zapisal: »Ne preseneča, da se je krščanski svet močno potrudil, da je prav na dan mitrovskega čaščenja nepremagljivega Sonca postavil praznik Kristusovega rojstva – božič. Dodatni razlog je bil ta, da Kristusov dan rojstva ni znan. Skandinavci so na primer že davno prej določili, da se je njihova boginja Freyja rodila 25. decembra, s tem datumom pa je povezan tudi slovanski bog ognja Svarog in njegov sin Svarožič.« Se vam mogoče sliši podobno? Svarog – Svarožič in Bog – Božič??? Hm, hm, …

 

Torej so božič enostavno določili v ta zelo prikladen čas, ki je dajal poganom novo sporočilo o Kristusu, ki naj bi prinašal transcendentno, nebeško luč, zaščito in upanje. No, upanje Cerkve pa je bilo predvsem to, da bo s praznovanjem božiča pregnala razbrzdane in hrupne poganske obhode rimskih saturnalij in grško-rimskih januarskih kalend, ki so jim spodkopavali njihove nauke in cerkvene moralne standarde. Skratka dve muhi na en mah … In lahko rečemo, da je jim je ta ambiciozni projekt popolnoma uspel.

 

Ko se je božič šele začel praznovati med kristjani, ga sprva sploh niso praznovali vsi in božiču naklonjeno prebivalstvo so najprej celo obtožili malikovanja in čaščenja sonca. Mitrov kult, ki je bil takrat razširjen tudi na območju današnje Slovenije, je bil z mladim krščanstvom namreč idejno v popolnem nasprotju. Pred tem naj bi Jezusovo rojstvo praznovali celo 6. januarja, za pravoslavne kristjane pa je ta datum zaradi julijanskega koledarja ostal v uporabi vse do danes.

 

Kako pa jaz gledam na vso to božično evforijo? Na svojih potovanjih sem videl res že zelo veliko religij in njim predanih vernikov … Fotografiral sem vse od Kristusovega groba v Jeruzalemu, pa preko militantno razpoloženih islamistov po Bližnjem in Daljnem vzhodu, do hindujcev, budistov, animistov in šamanov po celem svetu. In vsi, ampak prav VSI, so bili popolno, nezmotljivo in brez vsakega najmanjšega kančka dvoma prepričani, da so samo oni (in edino oni!!!) tisti, ki imajo prav, in da je samo NJIHOV bog tisti, ki je zares pravi. A kot sem rekel in tudi zapisal že večkrat … Kdo jim daje zagotovila za take trditve? Številčnost pripadnikov njihove religije? Njihovi nauki? Njihove svete knjige? Njihove pridige? Njihov Bog? Njihov ego …??? In si če upamo predpostaviti, da nas bo po smrti v svoj objem na primer sprejel Ik Onkar, skrivnostni bog Sikhizma, v katerega verjame le majhen košček majhne drobtinice človeštva (ki jih je le približno 15 krat več kot vseh Slovencev skupaj!), kaj bo potem reklo vseh ostalih 7,5 tisoč milijonov prebivalcev tega planeta? Z ateisti in agnostiki vred …

 

Ampak ne glede na to božjo statistiko bi prav vse vernike z vsem spoštovanjem vprašal le nekaj. Neizogibno je torej dejstvo, da se pri vsej raznolikosti svetovnih religij vsaj nekdo v svojih verskih naukih in teorijah več kot očitno moti … Ali ste pripravljeni sprejeti potencialno možnost, da ste to mogoče prav vi?

 

Krščanstvo.

 

Kopti v cerkvi Kristusovega rojstva.

 

Pravoslavna cerkev.

 

Islam (Suniti).

 

Islam (Šiiti).

 

Islam (Šiiti).

 

Budizem.

 

Hinduizem.

 

Džainizm.

 

Judovstvo.

 

Armenska apostolska cerkev.

 

Etiopsko-koptska cerkev.

 

Animizem v katoliški cerkvi.

 

Animizem.

 

Baptisti sedmega dne.

 

Menoniti (Anabaptisti).

 

Sikhizem.

 

Šamanizem.

 

New Age ezoterika.

 

Donji polo religija.

 

 

Arne Hodalič
Arne Hodalič

Slogan mojega življenja je »You can sleep when you’re dead« in tega se držim vsak dan bolj! S podjetjem Our Space sodelujem že vrsto let in skupaj smo pripravili celo vrsto uspešnih dogodkov, predavanj ter team buildingov. Najlepše pa je takrat, ko me Jure (direktor Our Spacea) z družino obišče na morju in skupaj na žaru obrnemo kakšno ribo. Takrat je življenje še lepše.

Zadnje v Čebelnjaku:
Morda vas zanima tudi: