Ko kužek išče pravega

Od svojega drugega leta naprej sem odraščala s kužki. Naš prvi je bil Bobi, nemški terier. Pred njegovimi tačkami in zobki sem bežala na kavč, a je prilezel do meni, ker se je želel igrati. »Branil« me je  pred vsem »hudim«, kar me je tedaj kot malo dekletce lahko doletelo, a nastala je povezava, ki je bila srčna.

Kasneje so mi srce ukradli jazbečarji. Mali kužki na kratkih tačkah, a z največjim srčkom. Že v otroštvu sem prebirala znova in znova knjigo Polonce Kovač - Pet kužkov išče pravega. Zgodba jazbečarske mamice in njenih petih kužkov, ki me je začarala in prevzela. Zgodba o različnih, a vendar izjemnih značajih petih jazbečarjev. Tako vdani, tako srčni, tako zvesti, tudi trmasti, a neizmerno prikupni.

V mojem življenju pri starših so me spremljali trije – Diva, Brko in Bistra. Vsi so bili resasti jazbečarji. Vsak je imel edinstven karakter, čudovit. In dala bi vse, da bi jih lahko k sebi stisnila še kdaj.

Ko sva si s Stanetom ustvarjala svoj dom in ogledovala hišo na Kočevskem, nama je tedanja lastnica ponudila možnost, da s hišo vzameva tudi Luno, jazbečarko, ki je bila njihova, a je niso mogli vzeti s sabo. Za njo bi bilo najbolje, da bi ostala v domačem okolju, so dejali. Zame je bil to znak, da sva na pravem mestu, da je hiša namenjena prav nama. Luna je bila črna, kratkodlaka, z rjavimi ožigi. Bila je čudovita. In seveda sva Luno z največjim veseljem posvojila. No, v resnici naju je ona sprejela v svoj dom, če sem natančna. Ko smo šli po vasi, nama je predstavila nove sosede. Njo so poznali tako vsi, mi pa smo se spoznavali. Tedaj je imela že pet let in pol, morda neke ustaljene navade, a hitro je prevzela tudi najine. Z mano je bila povsod. Njen dom je postala moja bližina. Prilagodila sva način življenja, potepanja, dnevne izlete. Še na večdnevnih vodenjih, je spala z nami, tudi v koči. Ko sem urejala vrt in sadila, je modro ležala ob strani in spremljala vsak moj gib, včasih z največjim navdušenjem skušala pomagati skopati jame, za sajenje. Le kako nisem razumela, da mi hoče pomagati!? Ko sem delala za računalnikom, si je izborila svoje mesto v moji pisarni. In kadar sem pisala pozno v noč, je zadremala ob meni. In najino pozornost je več kot velikodušno vračala in bila neizmerno hvaležna.

Nisem še srečala kužka, ki bi bil tako nežen – do otrok, do soljudi. Do vseh gostov, še poštarice se je ne neizmerno razveselila vsakič znova. Nikoli je nismo zares »učili« skozi razna šolanja. Sem se pa ves čas z njo pogovarjala, ji razlagala vse – kar me je osrečevalo in razžalostilo. Vedno so njene oči, njen dotik dajale vedet – da je ok. Da bo minilo. Tudi tisto ta hudo. Nastala je navezanost, ki jo je težko opisat. Ni bilo večjega veselja, ko sem prišla domov, tudi pozno zvečer, včasih po dolgem dnevu vodenja,  me je čakala. In ko sem parkirala avto stekla k vratom in čakala, da bom odklenila ... Sledili so trenutki, ko je med cviljenjem navdušenja in pogrešanja povedala vse ... In dokler se nisva »pomenili«, praktično nisem mogla naprej.

Polonca Kovač v svoji knjigi piše, kako si je vsak kužek izbral svojega gospodarja. Morda si je tudi Luna tako mene.

Ko naju je letos presenetila diagnoza tumorja mlečnih žlez, se nama je sesul svet, sploh, ker smo vedeli, da tukaj ne moremo zmagati. A želeli smo skupne trenutke preživeti skupaj. A praznina, ki ostaja za njo, je neizbrisna. Hiša je naenkrat postala strašljivo prazna. Velika. Pogrešam njene tačke, ki so mi sledile kot senca, njeno vztrajnost, da se je želela fotografirat, ko sem postavljala luči v studiu, njen smrček in te pametne oči, včasih iskrive, včasih nagajive. Njeno prisotnost.

Včasih je samo strmela vame. S toplimi očmi, nežno. Ko sem pisala, ko sem urejala fotografije. Bila ob meni. Četudi pozno v noč. Se stisnila k mojemu telesu in naslonila glavo na kolena. Da, tukaj sem. Danes vem, da me spremlja od drugod. In sama sem neizmerno hvaležna, da sva lahko ta 4 leta preživele skupaj, da sva ji s Stanetom omogočila lepše življenje in skupne trenutke crkljanja, v resnici veliko tega, pa vse od raziskovanja gozda, iskanje gob, sledi medvedov, volkov kot tudi potepanj po Sloveniji. Bilo je prekratko, mnogo mnogo prekratko, a verjamem, da se sedaj podi z vsemi mojimi dragimi kužki, skupaj tulijo in »pojejo« kot so znali prav vsi, kopljejo luknje in se stisnejo v klopčič. Z nami pa ostaja v srcu naprej.