Kiklopovo oko

Osupljivo hitre podnebne spremembe v zadnjem času nobene evropske gore niso tako dramatično in tragično zaznamovale kot 3343 metrov visoko Marmolado, najvišji in najmogočnejši vrh italijanskih Dolomitov.

Decembra leta 2020 je na gori, na poledenelo podlago, v kratkem času zapadlo veliko novega snega. Zato se je z vršnega grebena med Punta Ombretto in Punta Rocco v širini šeststotih metrov utrgal ogromen plaz in zgrmel v dolino. Poledenela podlaga in prava mešanica zapadlega snega, ravno prav težkega, da je pridobil hitrost in ustvaril silovit udarni val, ki  je zdrvel proti koči Ghiaciao Marmolada. Spodnji del plazu je klinast greben, na koncu katerega stoji koča, razdelil v dva dela, zgornji del plazu pa je kot val planil čez njo. Koča je, malo zaradi vkopanosti v greben, malo pa po čudežu, ostala skoraj nepoškodovana. Takoj pod njo pa so se vsi trije deli plazu spet združili in z vso silo udarili v spodnjo kočo Fiacconi ter zgornjo postajo žičnice tik ob njej. Obe zgradbi je plaz povsem razrušil. K sreči v objektih takrat ni bilo nikogar, saj nista obratovala. Plaz so iz doline sicer zaznali in v naslednjih dneh področje preleteli s helikopterjem, a medtem so zapadle nove količine snega in povsem zakrile razdejanje. V vsej razsežnosti se je katastrofa razkrila šele poleti 2021, ko je glavnina snega skopnela.

Sam sem prizorišče obiskal julija 2021 in bil povsem osupel. Več kot 100 let sta žičnica in koča kljubovali vremenskim ujmam in bili postavljeni na mestu, kjer naj ju ne bi ogrožali plazovi. Sedaj pa so se podnebne razmere tako dramatično spremenile, da ta prostor ni več varen. Dejstvo je bilo, da bo Marmolada za nekaj časa odmaknjena množici turistov, ki so se v njena nedra, do višine 2600 metrov, lahko pripeljali z žičnico.

Verjel sem, da se na njenih, niti ne tako strmih severnih pobočjih, kaj hujšega ne more več pripetiti. A kot sem že večkrat spoznal v gorah, ne bi se mogel bolj motiti. Samo dobro leto kasneje, 3. julija. 2022, se je na Marmoladi zgodila nova katastrofa. Relativno skopa zima z malo snega in izjemno topla pomlad, sta na severnih pobočjih gore hitro pobrali sneg. Začelo se je pospešeno taljenje ledenika. V začetku julija so na višini 3400 metrov več dni zapored beležili temperature nad 15 stopinj celzija.

Zaznali so celo povečevanje ledeniških razpok in rahlo pokanje ledenika, a temu niso posvečali večje pozornosti. Led pa se je vse bolj topil, voda je pronicala vse globje v razpoke in začela iskati svojo pot pod ledenikom. Tretjega julija okoli trinajste ure pa je prišlo do točke preloma. Pritisk vode je izpodjedel kakih sto metrov širok, sedemdeset metrov visok in sto metrov debel del ledenika in ga »izstrelil« čez nekaj sto metrov visoko strmo skalno pobočje. Tisoči ton ledu so se med padanjem drobili in s seboj ponesli vso krhko skalovje pobočja. Orjaška gmota se je spremenila v strahovito hiter ledeni plaz, pomešan s kamnitimi bloki, ki je s hitrostjo okoli 300 kilometrov na uro zdrvel na izravnavo čez katero vodi normalni pristop na Marmolado. Na izravnavi je zajel enajst gornikov, ki so se v glavnem že vračali z vrha. Nihče ni preživel.

Ironija usode je, da jih je zadelo na področju, ki se je desetletja zdelo popolnoma varno. Sam sem v preteklih letih večkrat hodil tam in si na tem mestu obuval dereze na začetku vzpona, ter jih sezuval na spustu z gore. Navadno smo si prav tam privoščili krajši počitek, saj je bil zahtevnejši del vzpona in sestopa že za nami. Kako nepričakovan je bil ta podor priča tudi dejstvo, da sta bila med žrtvami tudi dva lokalna gorska vodnika, ki sta desetletja vodila kliente po tej poti in dobro poznala prav vsak delček gore pa tudi vse spremembe, ki so se dogajale na njej. Oblasti so Marmolado, zaradi nevarnosti novih podorov takoj zaprle za vse obiskovalce.

4. julija, dan kasneje sem si prizorišče tragedije lahko ogledal z nasprotne strani doline, s sedla Porta Vescovo. Plaz je zgrmel 1300 višinskih metrov globoko in se ustavil šele na travni izravnavi na višini 2200 metrov. Za poletni čas nekaj povsem neverjetnega. Področje so preletavali helikopterji in droni ter iskali trupla zasutih. Orjaški odlom tik pod vrhom Punta Rocce je izgledal kot odprto oko bajeslovnega kiklopa. Vsak njegov nov »pomežik« bi pomenil nov orjaški plaz, ki bi ogrozil življenja reševalcev, ki so se ukvarjali z iskanjem zasutih nesrečnežev.

Kljub temu, da vem, da v gorah popolne varnosti ni, me je ta nepričakovana in nerazumljiva tragedija močno pretresla. Vsemu znanju o nevarnostih v gorah, bo v prihodnje treba dodati še informacije o podnebnih spremembah ter jih upoštevati pri načrtovanju varnih vzponov in sestopov. Vse na svetu se preobraža in mineva. Tudi na videz tako trdne in večne gore.