MRTVO JE ŠE KAKO ŽIVO

Jesen prihaja. Zame bi to bil najlepši letni čas, če ne bi za njim prišla zima. Gobe, jesensko sonce, ki te ogreje, hladen vetrič ki te ohladi. Vsi v gozd.

 

A ljudje si gozd predstavljajo kot park. Drevo sem in tja, da ni pretemno, spodaj pa nizka trava. Najraje bi videli, da bi bila ravnokar pokošena. Negovana bi se reklo.  Brez tistega neurejenega zoprnega mladja dreves, ki še sredi dneva nosi jutranjo roso in prideš na drugi strani ven moker kot cucek. In brez tistih odmrlih vej, ki visijo na vse strani, kaj šele odmrlega drevja poležanega na tleh. Neprehodno. Ampak brez mladja ima gozd težave. Saj veste, na mladih svet stoji in v gozdu ni nič drugače. Na drugi strani imamo stara drevesa, ki nato počasi odmrejo.

 

Ti ljudje si drevesa predstavljajo bolj kot drva in pohištvo in zato jim je umirajoče drevo nekaj kar nočejo. To je današnja družba. Enako ravna z ljudmi. Človek je nekaj vreden dokler lahko dela. Na starostnike pa povečini najraje pozabijo. Najraje bi jih kdo tudi posekal. Vendar jih ne. Drevesa te sreče nimajo. Če začnejo odmirati, jih posekajo, ker to res ne izgleda lepo. Kakšna sebična kratkovidnost.

 

 

Če drevo pade sredi gozda in ga nihče ne sliši, ali proizvede zvok? Staro filozofsko vprašanje, ki ga lahko zastavi le človek, ki je slep in prepričan, da daleč naokrog sliši le on. Gozd je kompleksen sistem številnih živih bitij in ne samo, da slišijo kako drevo pade, vohajo kako drevo pade. In ko drevo pade postane glasnejše kot takrat, ko je bilo živo. In še dolgo časa ne utihne.

 

Kar 40% gozdnih organizmov je življensko odvisnih od odmrlega drevja. Predstavlja nov svet za številne gobe, lišaje, žuželke, ptice. Številni preživijo le, če je dovolj odmrlega lesa v gozdu. Poleg tega preprečuje erozijo tal, zadržuje vlago in predstavlja zalogo hranil, ki se postopoma sproščajo v okolje. Ker se razkraja počasi, je tudi rezervoar ogljika, kar pozitivno pripomore k zmanjšanju globalnega segrevanja. In to je šele začetek vsega, kar predstavlja odmrlo drevo za gozd in našo družbo.

 

 

 

Po raziskavah, naj bi zdrav gozd imel okrog 30% odmrlega lesa. Pri nas? Daleč od zdravja. Po zakonodaji 3%. Od tega je le 10% debelejšega drevja. Ali res ne zmoremo več? Ali bi res najraje imeli 3 starostnike na 100 ljudi?

 

 

Imeli smo starega psa, bil je siten in vedno je nekaj lajal. In imeli smo starega soseda. Tudi on je bil siten. Nekega dne mi je solil pamet, da bi bilo psa najbolje uspavati, ker je pes že res star in na živce mu gre, da ves čas laja. Takrat sem mu odvrnil, da je tudi on že star in da ta trenutek tudi on laja.  Od takrat naprej ni čez psa rekel niti besede več. Celo vzljubil ga je. In včasih sta skupaj kakšno zalajala. Psa že dolgo ni več. Soseda pa prav tako ne.

 

Verjamem, da bi lahko razumeli tudi drevesa, gozd, naravo. Naša družba potrebuje starostnike, staro modrost in prav tako potrebuje svoje starostnike narava. Poskrbimo za ene in druge.

 

Ali smo tu le za dobro družbo, ali za dobro družbe?