Samost tišine

Opažam, da morda največ “osebnega” “pride iz mene“ prav tedaj, ko ni lepo vreme. Lepo sončno popoldne, ko pohajamo po bližnjem gozdu, je sicer krasno. Dobro razpoloženje, razigrane barve, pogledi. Lepota brezskrbnosti, lagodnega koraka, brezmejnih poti. Tudi moj notranji glas je temu razpoloženju uigran. Pogled sicer potuje po poti, četudi je ta kdaj prerasla z nežnim mahom in skalovito podlago, praprotno zastirko. A sega do vseh drobnih listkov in se dotika opojnega vonja jelovih iglic.

A še tako sončen dan se lahko v hipu spremeni, ko sonce prekrijejo oblaki. Tudi gozd tedaj postane precej bolj skrivnosten, temačen, drevesa postanejo še večja, mogočnejša, še bolj divja. In človek, “ujet” med njimi, toliko manjši. Zanimivo, redkokdaj me ta občutek spoštovanja tako močno prevzame ob sončnem vremenu. A ko se spusti megla, postanejo ti občutki še intenzivnejši, močnejši. Gozd, kjer smo vandrali pred tem že stokrat, naenkrat postane skoraj neprepoznaven. Ne vidimo več do sosednjega drevesa. Pot kar naenkrat “ponikne”, izvodeni v prostoru. Orientacija se lahko v hipu zamegli. Pojavi se strah, kaj če se izgubimo, ne znamo več nazaj ali naprej? Ste se kdaj znašli v taki situaciji?

Sama se včasih načrtno podam v gozd prav v takih razmerah. Tedaj gozd ni le gozd, bujen in poln življenja, ampak se prelevi v druge dimenzije. Postane moje svetišče, tisti hram, kjer spoznavam sebe, svoje strahove, se soočam s svojo bitjo, radostjo, kdaj tudi bolečino in seveda neizmerno lepoto, ki jo opazijo moja čutila. Kadar sem sama, seveda. Gozd postane svetišče tišine, skrivnostnosti, samosti. A nikar ne osamljenosti. Pozornost pretrga morda le jeseni kak prodoren klic ljubezni, jelenove, seveda. Ali zgodaj spomladi petelinove. Visoke krošnje vzvalovijo nad mano, včasih se le čuti njihovo nežno dihanje … Sicer pa spokojnost zaobjema ves prostor.

Ja, dežuje. Tako kot danes. Vse je mokro, vonj življenja je v gozdu tedaj še posebej izrazit, pa kaj ti to govorim!? Tebi, ki že tako z vsem svojim bitom veš, kaj je življenje v tistem trenutku, ko ni več ne noč niti že dan ... V vsaki kapljici odsev narobe obrnjenega gozda ... Naslonim sem se na mogočno bukev, jo objamem in poslušam njen šepet ... Meglice počasi objemajo vsako vejo posebej, božajo njih življenje in spodbujajo k razcvetu ... Včasih skozi to gosto meglo posije sonce. Vidim soparo lastnega diha in moje srce se zlije z gozdom ... Kako trenutek ujame večnost... Ujeta v jedrih gozdnega sveta ob jutru, ki se rojeva ... Neslišen dialog pletem s tabo, ti divji brat, ki skrivnostno prepevaš pomladni ljubezni ... In s tabo, ki dramiš kocine sredi jesenskih hladnih noči. Tvoj spev sem sledila, velike skrivnosti odkrila. Poklon!

Ja, dežuje. Vsi čuti tedaj oživijo toliko bolj. Če se pri lepih pogojih zanašam v glavnem na vidna čutila, v takem skrivnostnem, vlažnem, deževnem, mrzlem dnevu, ko se komaj vidi meter pred sabo, oživijo voh, sluh, tip. In zanimivo, tudi moj notranji glas. Izolirani pogledi najdejo oblike, strukture, včasih barve … Iz vrelca v dnu srca privrejo besede, občutja, ki jih prej nisem poznala. Vse to se rodi v globinah mogočnih gozdov. Globoko pod besedami in stopinjami potepa v take globine se spleta sijoča mreža, pajčevina neraziskanih svetov … Bežen pogled srne, prestrežena lepota v etru plapolajočega lista … Ali pa objem nenadne megle. Po vsaki taki izkušnji ne bomo nikoli enaki. In tudi to je čar samosti tišine. Lepota, ki jo uzremo, dojamemo tudi skozi drugačne poglede, lahko navdihuje, zdravi, ali povezuje.