Kuhinja brez ognja

V grški mitologiji je ogenj pripadal bogovom. Da si ga je človek naučil prenesti v življenjsko okolje in ga uporabljati po svoji volji, je trajalo malo večnost. S prvimi plamenčki, ki jih je zanetil s kresilnim kamnom ali trenjem, se je razmejil od narave, postal je njen uporabnik in ne zgolj pokorni sledilec. V soju ognja je vzniknila nova kultura prehranjevanja. Kadavri so na žerjavici postali manj tvegana hrana, lažje žvečenje termično obdelanega tkiva pa je povišalo razpoložljive kalorije, s čimer so možgani evolucijsko dobili energijo za fizično rast.
modroplavuti-tun
Le kaj nas torej v teh časih žene, da si za priboljšek zaželimo surovega mesa ali šopek presne travinje? Dilema ni zgolj akademska. Ne bom pozabil zgodnje pomladne delavnice z Dariom Cortesejem, ko smo vandrali ob bregovih Savinje in vohljali za užitnimi poganjki. Tistih nekaj surovih štibeljcev in cvetov je v meni zadovoljilo neko nenasitno lakoto, ki je normalna prehrana ni mogla pogasiti. Ogenj po eni strani omogoči lažjo presnovo vnesenih snovi, po drugi strani pa očitno kakšno sestavino tudi odvzame. Če smo dovolj odprti za kulinarične eksperimente, lahko hitro ugotovimo, da je surova hrana zanimivo poglavje v prehrani, ki se s konvencionalno pripravljenimi jedmi skladno dopolnjuje, tako kot košček surove ribe s kuhanim rižem v grižljaju sušija. Zanimivo je, da se nam pozimi še posebej radi odprejo kanali za konzumiranje surove hrane. Temačne dneve velikokrat prebrodim s skledo grenkega radiča, v katerega narežem kuhan krompir ali dodam fižol, kislo zelje pa najraje sploh ne skuham, temveč ga pripravim s surovim česnom in bučnim oljem kot pravo gurmansko poslastico. Če pobrskamo malo po naši kulinarični dediščini, pridemo hitro do pršuta, blago dimljenih in sušenih klobas in nasoljenih sardonov ob Obali, skratka, do mesnin in celo rib, ki jih lahko neposredno ali blago pogojno uvrstimo med surovo hrano. To poletje sem v taboru na morju, kjer smo bivali z družino, pripravil malo morsko zakusko. Ena od jedi so bili prav surovi, v kisu marinirani sardončki. Kako so jih otroci jedli! Tisti najbolj glasen in živahen mi je povedal, da so mu bile od vsega okušanega prav surove ribice najbolj všeč. Surova hrana ima očitno svoje mesto tako pri otrocih kot odraslih, le prostor ji je potrebno dati. Njen okus je najbolj neposreden, prvinski in divji, mamljiv kot sočno in dehteče jabolko skušnjave, ki sta mu podlegla Adam in Eva. Če nemarno posplošim, nosi surova, termično neobdelana hrana v sebi tisto animalično energijo, ki jo pri premišljeni, racionalno organizirani in tehnološko napredni industrijski hrani tako pogrešamo. Manipuliran okus očitno le ne more povsem nadomestiti praokusa, ki je skrit nekje globoko v nas in vsake toliko pribeza na plano. Kdaj nas k temu povsem nagonsko povabi telo, spet drugič zvedavost ali zgolj vabljiva prilika. Morda nas prav surova hrana lahko spomni in opomni, da smo navkljub uporabi ognja in razkritju genoma še vedno nič drugega kot ukročeni divjaki, ki potrebujemo imeti občutek, da smo del narave in ne njen lastnik.
Klemen Košir
Klemen Košir

Opazovalec sem z zvedavimi očmi, čudim se svetu okoli sebe. Človek je v središču zanimanja tudi takrat, ko sekljam korenček ali pišem recepturo. Rad se pogovarjam z ljudmi, ki delajo z rokami in zemljo. Doma se zgrbančim za računalnikom in predelujem nabrane vtise in zapiske, ki se že pet let zapored na koncu zgostijo v knjigo. Vmes sem mož in oče, včasih sem tečko, včasih dobrovoljček.

Zadnje v blogu Čebelnjak:
Morda vas zanima tudi: