Skrivnostni svet kraških jezer

Cerkniško (poleg Kočevskega seveda :-)) je bila največkrat moja prva misel, ko sem se med študijskimi časi odpravljala na kak vikend odklop ali popoldanski pobeg v naravo. Jezero, ki je in ki ga ni, me je prevzemalo v vseh letnih časih, barvah in pojavnih oblikah. Verjetno tudi zaradi Uršule na Slivnici, ki kuha in čara po svoje :-).

 

 

Še danes je med mojimi priljubljenimi izletniškimi, pa tudi fotografskimi točkami. Pozimi, ko je zamrznjeno, poleti, ko je sušno in deluje, kot da bi bili na Luni, s cvetočimi travniki, pa tudi tedaj, ko je največje jezero v Sloveniji. Zasluži si vso našo pozornost. In bolj, ko se bomo vračali k Jezeru, ga raziskovali skozi različne aktivnosti, bolj nam bo priraslo k srcu in še bomo želeli priti.

 

 

A malo naprej proti Pivki, natančneje v Slovenski vasi, je še en tak zanimiv presihajoč biser, Petelinjsko jezero. V resnici ni edino v tem pivškem koncu, na zračni razdalji okoli 15 km jih leži kar 17. Palško je največje, Petelinjsko pa takoj za njim. Se pa v slednjem zadrži voda najdlje časa, lahko tudi pol leta ali več, odvisno od količine padavin. To, kar vidimo kot jezero, je v resnici tisti del podtalnice, ki ga podzemlje ne more »skriti« in se tako razlije po površini.

 

 

 

 

Sedemnajsterico Pivških presihajočih jezer skupaj z že omenjenima tvorijo še: jezero Jeredovce, Krajnikov dol, Klenski dol, Raduhovsko jezero, Parsko jezero, Malo in Veliko Drskovško jezero, Veliko in Malo Zagorsko jezero, Kljunov ribnik, Veliki dol za Kalcem, Kalsko jezero, Bačko jezero, Laneno jezero in Šembijsko jezero. Vseh še nisem videla kot jezero, priznam, sta mi pa Palško in Petelinjsko zelo ljuba in ju rada obiščem večkrat.

 

 

Bilo je jeseni, v začetku novembra smo imeli fotografski tečaj prav v tem koncu. Ko smo se zbrali, je bila seveda še tema. Iz središča vasi Palčje smo se podali proti jezeru, ki ga tedaj sicer ni bilo. Meglice so se leno vile, a ko smo se sprehodili (počasi, saj veste, kako to gremo fotografi, par 100 metrov na uro :-)), je posijalo tudi sonce, žarki so se lomili, meglice pa dvigovale. K temu, da je bilo vzdušje res fantastično, so pripomogli tudi jeleni, ki so morebiti delali družbo konjem ali govedu v sicer ograjenih pašnikih, s soncem so se pa odpravili k zasluženemu počitku in globlje v gozd. Ob svitu je jelenji ruk ponehal, do tedaj pa je bila to izjemna zvočna kulisa, ki je dala piko na i.

 

 

Zlato rumeno travo Palškega jezera poleti zamenja prekrasna rožnata kulisa. V juniju bodo tukaj, pa tudi na Petelinjskem jezeru, prostranstva ilirskega mečka, divje gladiole (Gladiolus illyricus). Videti je naravnost čudovito. Lepi, drugačni barvni kontrasti dajo povsem drugo podobo jezerom. Cvetove obiskujejo metulji in druge žuželke, jezera pa, ko so ali pa kadar jih ni, domačini, sprehajalci, pa tudi obiskovalci od drugod. Ekomuzej Pivških presihajočih jezer je odlična izhodiščna točka, ki jo zagnani domačini pridno in skrbno negujejo in oživljajo skozi različne prireditve tekom celega leta.

 

 

Pred dnevi, ko sem se vozila na Primorsko, sem zavila v Pivki še do Petelinjskega jezera. Za rožice je konec aprila skoraj še prezgodaj, zima, ki je bila precej snežna tudi na Pivškem, pa je jezeru pustila precej vode, ki sedaj počasi odteka. Izjemna igra odsevov, oblakov, ki se podijo po nebu, in nežne pomladi, ki v zelenih listkih prodira na plano v obdajajočem gozdu. V zgodnjem popoldnevu sem bila tukaj skoraj sama. Družbo mi je delalo le dekle, ki je za svoj magisterij proučevalo rakce škrgonožce (Chirocephalus croaticus), ki so endemiti Petelinjskega jezera. Nato pa še mlad očka z otročkom in psičkom. Vsak zatopljen v svojo zgodbo smo ga doživljali po svoje. In vsi se bomo še vračali, po svoj navdih in po svoje doživetje tega bisera Pivških jezer.