Na kavi z zaposlenimi – Žiga Humar

Sediva pod vrbo ob Ljubljanici in kofetkava. Tak blag, miren čas je. Ljudi ni veliko in tudi hitijo ne. Klepetava. In pripoveduje, kdaj pa kdaj se za trenutek ustavi, da razvrsti življenje v prej in potem. Pa po menartovsko narišimo en croquis.

Študent medijskih komunikacij, zaključujem, zdaj pred diplomo iz masivnih podatkov, big data, tipičen slovenski študent, študij in delo… Delam že, kar sem končal osnovno šolo. Najprej kar tako – za preganjanje časa, espe sem imel, pri 18, 20 letih, računalništvo, začel sem z odprtimi spletnimi skupnostmi, potem na vse o mobilnikih in z njimi povezanimi rečmi pri Mobisuxu. Hiti, ker delo čaka. Kasneje sem se preusmeril v poslovne aplikacije, sedem let, in malo v druge vode, dobesedno, saj sem leto dni učil otroke plavat in delal v trgovini. Takrat enkrat sem šel delat mednarodno licenco za vodnika soteskanja. In zdaj, ko je sezona, to počnem, če je le čas. Ja, Ourspace: pred tremi leti sem spoznal Jureta, pravzaprav so skupni znanci zame povedali Juretu… to gre tako, da pove en, ki tebe pozna in njega pozna – in tako smo se našli, zdaj uživam, treba je uživati, in potem ni težko delati, tu je svobodno okolje, okrog devetih pridem in potem sem tu, dokler ne postorim. Teden in dan sta za službo. Večeri in konci tedna pa…

Foto: Klemen Humar, Žiga Humar in Robert Moosmann

Imam pa še veliko drugih zadev, pa še gasilci, canyoning, kolesarstvo tudi, zagotovo je še kaj. Iz družine ekstremnih športnikov sem, saj že priimek pove kaj. Tomaž je bil daljno sorodstvo, in z žarom doda: sem pa vnuk Metoda Humarja, ki je bil eden prvih jugoslovanov v Himalaji, strast do prostočasnih aktivnosti mi je bila dana.

In ko sem ga poslušal, dodam z lahkoto, Strast do vsega pravzaprav. Vse z veseljem.