Na kavi z zaposlenimi - Matjaž Perčič

Matjaž v Ourspaceu še iz prejšnjega stoletja, kaj stoletja, tisočletja. Kako strašno se to sliši, pa ni tako hudo. No, nekaj kilometrine seveda je, tudi popitih kav, čaja, soka je najbrž več kot pri drugih. Ampak, kot pravi, vedno na novo in znova. Kar naprej se kaj spreminja, dopolnjuje, izboljšuje, treba je biti na tekočem, slediti. Se učiti in graditi. Biti. Nikoli ni dolgčas. O izkušnjah pravi, da povečini prav pridejo, čeprav znajo biti včasih nevarne, ker si kdaj česa ne upaš storiti na novo, ampak si prikličeš že znano. Ampak zato je dobro, da je kolektiv sestavljen iz res mladih in dolgotrajno mladih. Sodelovanje je za takšno skupinsko delo izredno pomembno, čeprav ni popolnega prekrivanja, več je takih pasov, kjer se srečujemo, dopolnjujemo, prehajamo. Matjaž je končal srednjo elektro šolo, tudi izbor naprej na fakulteto je bil tak, potem služba. Pravi, da njegova kariera sicer ni kaj posebnega, ampak je pa vseskozi veliko izobraževanja, za ohranjevanje in širjenje znanja in obnavljanja certifikatov. Delovniki so običajni, me pa zanima, ali je tudi kaj nočnega dela. »Ponoči ne delam, je pa zvečer tega nekaj, ker je nekaj prekinitev, tudi zaradi uporabnikov, se prilagajaš strankam. Kdaj tudi za vikende, samo ni pogosto.« To je bila ednina in službena množina. Potem govori le še v množini in dvojinio. »Radi potujemo, otrok je star deset let, tako da je zdaj težje izven počitnic. Italija nam je všeč, bili pa smo že po mediteranskih državah, za prvomajske praznike, med počitnicami pa niti ne, ker je gneča na cestah. Radi gremo tudi, kjer je voda, Sardinija nam je všeč, poleti tudi Dolomiti. Pozimi tudi Mediteran, čeprav tudi smučanje. Čez teden pa greva na kak sprehod z ženo.« O konjičkih in prostem času doma. »Knjig res ne berem, saj je vse na netu. Pa se zmeniva, da tudi to branje šteje. Filmi ja, kar rad pogledam dicovery, travel, sicer pa je prižgano – kulisa, vedno je treba kaj okrog avtodoma urediti, obrtniško veselje, moram kaj z rokami narediti, da ni le zgolj virtualno.« O družabnih omrežjih pove, da se zaveda, kaj je lahko zadaj, še bolj pomembno pa je, da prosti časa noče preživljati za računalnikom. In postavi vprašanje, ali bi dal svoje slike v Merkatorju ali Sparu na oglasno desko. Potem se lotiva prenasičenosti z informacijami, in razloži, da se mu zdi, da je informacij preveč in da so premalo kakovostne. »Problem je to, da se vse, kar je zapisano šteje za verodostojen vir. Za ilustracijo – v časnikih te naslov te zavede, celo veš, da te, ampak moraš prebrati.« In ker je pri Matjažu že nekaj več preteklosti kot pri sodelavcih, me zanima, kaj misli, da bo počel čez deset let. »Nisem razmišljal, verjetno isto, upam, da isto, želim si. Saj ni le od mene odvisno.« In se takoj vrne v tukaj in zdaj. »Uživam v tem, kar počnem, zanimivo je in mi vrača energijo.«