Med vulkani Kamčatke

Tokrat se odpravljam na področje, kjer je gozda razmeroma malo, nekoč je sicer bil. A veliki pok in plaz vulkanskega prahu in lave ga je tako rekoč izbrisal. Ponekod le za kratek čas. Življenje se v skoraj navidezno »prazno« vulkansko pokrajino počasi spet vrača.

 

Zame je bila vulkanska krajina potovanje  v svoj svet. Tako drugačen od zelenih dinarskih gozdov, ki sem jih vsako poletje prehodila po dolgem in počez. Tukaj marsikje dreves skoraj ni. Ostaja le strjena lava, sivega bazaltnega videza, a z nešteto zanimivih oblik, ki očarajo.

 

En velik nahrbtnik zadaj, en manjši spredaj. Skupaj okoli 30 kg. V njiju se je skrivalo vse za moje 40 dnevno preživetje v divjinah Kamčatke. Nekaj volnenih, toplih in nepremočljivih oblačil, spalka, predvsem pa kar precej več kilogramov težke fotografske opreme, vključno s stojalom. Iz Moskve smo leteli še dobrih 8 ur in pol ter pristali v glavnem mestu Kamčatke, Petropavlovsk- Kamčatskem. O medvedih, ki so bili sicer cilj moje ekspedicije v divjino Rusije, morda kdaj drugič, tokrat vas popeljem med vulkane.

 

Kamčatka je še vedno tisti kraj, o katerem sanjajo tudi Rusi. Izolirana, divja in relativno malo poseljena. Marsikomu se zasvetijo oči, samo da bi imel priložnost enkrat videti to izjemno divjino, medvede in vulkane. Resnično je fascinantna, ne samo za Ruse, tudi za vse druge obiskovalce, ki jih je iz leta v leto več. Mnogi pa skušajo najti ravnotežje med ohranjanjem naravnega okolja in izkoriščanjem naravnih virov. 

 

Izjemno vrednost območja je prepoznal tudi UNESCO.  Vulkani Kamčatke so zaradi svoje izredne lepote in raznolikosti tudi del svetovne dediščine UNESCO. Na Kamčatki je preko 300 vulkanov, aktivnih okoli 30. Vulkanologi pa zatrjujejo, da letno izbruhne od 4 do 7 vulkanov. Največkrat so to območja, ki so tudi precej težje dostopna in tja lahko pridemo  s helikopterjem ali pa z dolgotrajno vožnjo po tako rekoč brezpotju s posebnimi terenci, malodane skoraj poltovornjaki. Nemalokrat za dostop do takih področij potrebujemo tudi posebno dovoljenje.

 

Do izhodišča vzpona na vulkan Ploski Tolbačik smo se v terencu z velikimi gumami vozili ves dan, preko 10 ur. Pot še zdaleč ni bila prijetna, od pokrčenih kolen in sedenja na zadnjem sedežu terenca me je bolelo že skoraj vse, premetavalo nas je vse povprek, pot je bila blatna, luknjasta, marsikdaj smo prečkali tudi reke, a ko smo na večer vendarle prispeli na izhodišče, smo ostali brez besed. Vsaj jaz. Še pred temo sem hitro postavila šotor, ga dobro zasidrala v pesku in že hitela lovit svetlobo, kolikor je je še ostalo tistega dne. Čeravno nas je v kampu bilo skoraj 20 gostov, od tega 2 iz Rusije, 1 iz Nemčije, 15 iz Grčije, moja malenkost ter 3 vodniki in kuhar, je bilo, kot bi pristali na Marsu, ko sem se za večerno foto seanso oddaljila od kampa. Pogled me je prevzel. Sploh pogled na nekatere izpostavljene stožce vulkanov Klučevskajske verige, med njimi tudi Ostri  (3682 m) in Ploski Tolbačik (3085 m).  Slednji je bil načrtovan za naš vzpon naslednji dan.

 

Noč se je hitro spustila, od črnega peska seveda ni bilo nobene refleksije. Nemirno sem čakala jutro, da se bomo čimprej odpravili dalje.  Čakal nas je vzpon na Ploski Tolbačik, 3085 m visok stratovulkan. Pot sicer ni pretirano strma, je pa izjemno dolga. Preko polja strjene lave, nato po vulkanskem pesku proti vrhu. Začeli smo sicer zelo počasi, a so naši vodniki hitro spoznali, da s takim tempom vsi ne moremo doseči 3000 in več metrov visokega vrha. Prva selekcija je padla po slabi uri hoje. Kdor je želel, je ostal tam, ostali smo zagrizli nekoliko hitreje. Po naslednjih 3 urah hoje smo se morali ponovno odločiti, kdo se vrača proti taboru in kdo zmore priti na vrh. Ostali smo trije: Nemec Andrey, Grk Konstantin ter jaz. Vodnica je držala tempo, meni se je pa mešalo od lepega. No, v resnici kar vsem. A ker smo bili dobro uhojeni in kondicijsko dobro pripravljeni, ni bilo težav. Višje smo se dvigali, bolj je črno vulkansko pokrajino prekrival sneg. Na trenutek je bilo, kot bi hodili po črni čokoladni torti, posipani z belim snegom.

 

Eden večjih izbruhov Tolbačika se je zgodil v letih 1975 – 1976, trajal je od julija 1975 pa do decembra 1976. Dim se je dvigoval kilometer in pol visoko, skale pa so letele po 11 km daleč.  Pred izbruhom leta 1975 je bil na zahodnem delu vrha aktivni krater s premerom 350 m globine 150 - 180 m. Med izbruhom 1975 je vulkan kolapsiral, nastal je nov krater s premerom 1700 -1800 m globine 450 -500 m. Po izbruhu je nastalo tudi modro kratersko jezero s številnimi fumarolami na nižjih delih. Med aktivnimi vulkani Kamčatke je izbruh Tolbačika drugačen, precej podoben havajskim bazaltnim izbruhom lave. Narava takšnih izbruhov je precej bolj eksplozivna in izvrže veliko piroklastičnega materiala. Tako je bilo tudi novembra 2012, ko je ponovno izbruhnil. Tedaj je iz kraterja vsako sekundo »letelo« 1200 ton lave.

 

Posledice obeh vulkanskih aktivnosti so vidne še danes. Zelo zanimivo je tudi območje, ki mu rečejo “mrtev les“ – mrtvi gozd.  Suha drevesa so ostala kot spomenik nekdanji ognjeniški aktivnosti. A to področje začenja zaraščati pionirska vegetacija. Barvitost mu daje vmes ozkolistno ciprje z vijoličastim tenom. Življenje se ponovno vrača. Območje mrtvega lesa smo sicer občudovali dan kasneje, tukaj na robu kaldere, pod vrhom, pa zaradi megle in sneženja nismo videli skoraj ničesar. Lepim razgledom smo morali le verjeti.

 

V resnici se je proti popoldnevu precej razjasnilo in nekoliko nižje se je vidljivost izboljšala. Pot navzdol je sicer šla precej hitreje, celo tako zelo, da nam je na koncu dneva ostalo še dovolj energije za vzpon na dva bližnja barvita stožca. Lunarna, rdeče-črna pokrajina, ki je ponovno jemala dih. Kadilo se je iz posameznih predelov…. Barve, te so pa risale svojo zgodbo.  Večerja je seveda po vrnitvi v tabor tisti večer še kako prijala. Dobrih 30 km prehojenih v tistem dnevu je ostalo zapisanih tako v mojem srcu kot tudi ujetih na fotografijah. Zagotovo so pa to predeli, ki te ne pustijo nedotaknjene in si jih želiš doživeti še kdaj.