Otok vulkanov in peščenih plaž

Močna želja po divjini in popolnem miselnem odklopu me je tokrat popeljala na Kanarsko otočje. Pa ne na otok La Palma, kjer javnost z zanimanjem že od septembra spremlja izbruhe vulkana. To bi bilo malenkost preveč pustolovsko zame. Še preden so se zdravstvene razmere po Evropi ponovno zaostrile, sem se odpravila ne daleč stran od La Palme, na otok Lanzarote.

 

Presenetljivo, da je otočje del Španije, čeprav je od afriške obale oddaljen le dobrih 100 km, od celinske Španije pa 1.000 km. Prvotni naseljenci so bili Berberi iz Severne Afrike, vendar so jih od 14. stoletja naprej z vseh strani oblegali Evropejci. Osvajalci so se bojevali za prevlado nad otočjem in njegovim bogastvom. Lovili so lokalne prebivalce ter jih kot sužnje vozili domov v Evropo. Na koncu so otoki pristali pod Španci.

 

Žalostno, da sta človeški pohlep in nasilna zgodovina zaznamovala otok. A večina turistov se niti ne zanima za njegovo kolonialno preteklost. Sem pridejo zapravljat večinoma Angleži, Španci in Nemci. K sreči so se oblasti še pravi čas odločile za trajnostni razvoj otoka, tako da tukaj ni občutiti masovnega turizma.

 

 

Lanzarote ima pestro zgodovino vulkanskih izbruhov, zato ga pogosto imenujejo kar »Otok tisočerih vulkanov«. Njegova nenavadno čudovita pokrajina je plod najdlje trajajočega neprekinjenega vulkanskega delovanja v Evropi. Vulkan Timanfaya z istoimenskim naravnim parkom je s svojimi izbruhi med leti 1730 in 1736 opustošil dve tretjini otoka, kar je ustvarilo črno pokrajino iz pepela in lave.

 

 

 

V zraku je velikokrat rahlo rdečkast sij, zaradi prahu, ki ga nosi veter. To me nekoliko spominja na jug Afrike. Površina je po večini otoka pusta, posuta z grobimi skalami. Zaradi malo padavin uspevajo samo tiste rastlinske vrste, ki so se temu sposobne prilagodit. To so tako imenovane sukulente, rastline z mesnatimi deli, ki zadržujejo vodo.

 

 

 

Ob pogledu na polja v osrednjem delu otoka lahko vidimo na stotine nizkih in nenavadnih krožnih zidov, zgrajenih iz kamenja, znotraj katerih je posajena trta. Ko sem prvič površno pogledala nasade, vinograda sploh nisem opazila. Prizori so bili zaradi edinstvene pokrajine kot iz filma, majhni listki trte v kontrastu s črno pokrajino. Obisk vinorodnega območja La Geria je bil pravo doživetje.

 

 

Vulkanski izbruhi so dali pokrajini nenavadne barve in zanimive oblike.  Na južnem delu otoka, ki je bolj puščavski, sem zaman iskala drevesa ali kakršno koli bujno zelenje. Občasno je bilo kje videti kakšne palme, drugače pa večinoma kaktuse, ter polja aloe vere z namakalnim sistemi.

 

 

Pogled mi je tam večinoma bežal na obalo, na prostrane plaže v najrazličnejših barvah peska, od bele do rumene in oranžne, preko temno sive do popolnoma črne. Ob sončnem dnevu se droben črni pesek tako razgreje, da je težko hoditi po plaži z golimi podplati.

 

 

Medtem ko je v Sloveniji že megla in se temperatura spusti pod 10 stopinj Celzija, je tukaj še toplo, saj zaradi stalnih toplih vetrov dnevne temperature še vedno dosegajo čez 20 stopinj. Idealno je za obisk peščenih plaž, saj je tudi temperatura morja večinoma čez celo leto primerna za kopanje. Vendar je vreme tukaj precej muhasto. Čudovit sončen dan se lahko v roku parih minut povsem spremeni, pooblači se, začne rositi ali pa zapiha močan veter.

 

 

Po prihodu na otok človek potrebuje kakšen dan ali dva, da se mu oči privadijo na drugačne barvne odtenke, manj zelene in več črne ter modre. Drugačna pokrajina, hrana in ljudje so dober recept za popoln oddih, saj se znajdeš v okolju, ki je čisto izven znanih okvirov in vsakodnevnih rutin. Tako kaj hitro pozabiš na dogajanje doma in začneš srkat vase informacije novega okolja. Lepota otoka je v njegovi surovosti in na videz pusti vulkanski pokrajini.