Flow

Angleško - slovenski slovar, besedo flow pojasnjuje oz. prevaja kot teči, potekati, plima in obilje. V življenju pa gre pri flowu za stanje duha. Za praviloma krajše ali zelo kratko obdobje, ko si intenzivno vključen v neko dejavnost in si ji povsem predan. Tako zelo, da se prepleteš, pravzaprav stopiš z njo. Gre za nekakšen trans oziroma meditacijo. Za skoraj popolno uskladitev duha in telesa. Vse kar počneš v takem stanju poteka gladko, brez zapletov in težav. Okoli sebe čutiš in zaznavaš obilje rešitev, tudi pri reševanju najbolj zahtevnih izzivov. V tem stanju imaš občutek, da ne moreš narediti napake.

 

A flow je redkost, ki je po mojih izkušnjah, ni mogoče naštudirati, natrenirati ali je kako drugače prisiliti, da te »obišče«. Menim, da gre za bolj ali manj naključen splet okoliščin, ki privedejo do njega. Na nas je le, da ga zaznamo, začutimo in »uporabimo« kot nepričakovano darilo z neba ali kot nekakšnega »jokerja«. Nekajkrat sem ga doživel med zahtevnimi plezanji v Himalaji. Zato sem ga povezoval z dodatnimi ekstremnimi okoliščinami, kot je pomanjkanje kisika, zahtevno plezanje, nizke temperature in dolgotrajno fizično naprezanje. Začutil sem ga na sestopih z najvišjih gora sveta, z Makaluja, Everesta, K2 in Kangčendzenge, pa tudi med smučanjem z več kot 8000 metrov visokega Čo Oja. To se mi je zgodilo takrat, ko je do skrajnosti izčrpan organizem potreboval neko dodatno oporo in zanesljivost, da zadano nalogo varno izpelje do konca. Morda se je flow pojavil tudi pri kakšnih drugih zahtevnih plezanjih, a ga takrat, ko ni prihajalo do tako ekstremnih situacij preprosto nisem zaznal.

 

 

Z leti je tudi spomin na flow postajal vse bolj oddaljen. Mislil sem, da ga ne bom nikoli več doživel, saj moje delovanje v gorah postaja vse bolj »usklajeno« z gerontologijo oziroma starostnimi omejitvami. V gorah sem še vedno kar aktiven, a v primerjavi z mladostjo, gre pri mojih današnjih vzponih le za malo bolj zahtevno rekreacijo.

 

Zadnja leta vsaj štirinajst dni poletnih počitnic z ženo preživim v italijanskih Dolomitih. Eno najbolj fotogeničnih gorstev našega planeta se mi je še dodatno priljubilo zaradi mešanice udobno urbanega in estetsko dovršenega gorskega področja, kjer so mi na voljo neomejene možnosti krajših sprehodov, zahtevnih pohodov, lahkega plezanja pa tudi zahtevnejših, letom primernih alpinističnih vzponov.  

 

Takrat prav vsako leto vsaj enkrat obiščem tudi področje znane božjepotne cerkve Sv. Križa – Heiligkreuz, v dolini Val Badia. Ne zaradi romanja, ki je predhodnik modernega pohodništva, ampak zaradi izjemnega ostenja nad njim, ki ga tvorijo tritisočak Zehner, 3026m in skoraj tritisočaka L'Ciaval, 2907m ter Neuner, 2968m. V njem je sloviti Reinhold Messner, skupaj z bratom Gunterjem, preplezal svojo najzahtevnejšo prvenstveno smer v Dolomitih. Poleg njune, je preko tega 700 do 900 metrov visokega skalnega zidu speljanih še veliko drugih smeri od katerih »najlažja« še vedno zahteva obvladovanje zgornje pete težavnostne stopnje plezanja.

 

Številni obiski in ogledi ostenja, ki še posebej fascinantno zažari v žarkih zahajajočega sonca, so me napeljali na misel, da bi bilo mogoče čezenj preplezati še kakšno lažjo, »letom primerno« smer. Prvič sem s soplezalcem Rafkom Vodiškom poskusil že leta 2010, a so naju prevelike težave prisilile k umiku. V solo poskusu leta 2017 sem po zamišljeni smeri že preplezal dve tretjini stene, potem pa me je bližajoče se neurje prisililo k umiku. Povsem suvereno sem odplezal nazaj do vznožja in ta umik mi še danes pomeni skoraj toliko, kot če bi mi vzpon uspel.

 

Šele lani, leta 2020, se mi je vse sestavilo tako kot sem želel. V lepem sončnem jutru sem začel z vzponom. Kmalu sem prišel do mesta, kjer sem pred leti moral obrniti. Nadaljeval sem, a me je za robom presenetil ne le navpičen  ampak previsen skalni odlom s katerega je kamen brez dotika padel na melišče več kot petsto metrov globoko. Kazalo je že, da bom moral spet nazaj, a se mi je po sistemu polic uspelo prebiti prav na vrh orjaškega odloma. Pogled za rob mi je razkril sicer izpostavljeno in navpično, a razčlenjeno steno, ki je ponujala možnost prehoda.

 

Po kratkem počitku in pripravi varovalne opreme, sem se je zbrano lotil. V hipu, ko je pod menoj zazijala vrtoglava globina, se nisem vznemiril ampak ravno nasprotno. Obšel me je pomirjujoč občutek osredotočenosti in ubranosti s steno. Mirno in lahkotno sem se dvigal. Ne prehitro, ne prepočasi, a povsem tekoče. Kot da sem brez teže. Navpičnica se prav do roba ni polegla. Šele, ko sem se iz prepadne sence potegnil čez zadnji rob in so me v očeh zaščemeli žarki sonca, se je čarovnija iztekla. Izpolnjen in pomirjen sem se zleknil na sonce in še dolgo podoživljal ta nepričakovani, a tudi zato tako intenzivno doživet flow.